Harmonični lokvanji, ob katerih si spočijemo duha
V objem lokvanja vabi Kristina Vencelj, slikarka iz Nove Gorice. Tako je naslovila svojo razstavo, s katero gostuje v Ljubljani. Njene slike so še do izteka tega tedna na ogled v Galeriji Staneta Kregarja, ki kakor Škofijska klasična gimnazija domuje v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu.
NOVA GORICA, LJUBLJANA Leta 1975 v Šempetru pri Gorici rojena Kristina Vencelj se je likovno izobraževala že od srednje šole, najprej pri slikarju Francu Golobu. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študirala slovenščino in umetnostno zgodovino, a je naposled prevladala želja po ustvarjanju, zato se je vpisala na Šolo za risanje in slikanje, prav tako v Ljubljani. Študij je pri pri slikarju Daretu Birsi in inženirju arhitekture Jaki Bonči leta 2007 zaključila z diplomsko nalogo Ornament v slikarstvu, s poudarkom na cvetu lokvanja.
Razstavo V objemu lokvanja posveča razmisleku o majhnosti in izgubljenosti (in najdenosti) človeka v skrivnostnem vesolju, vabi med pisane barve, v gozd simbolov, sanj, resničnosti ... Postavitev je zasnovala v treh delih: v Kregarjevem atriju so na ogled večje slike in arabeske manjšega formata, v Meršolovem atriju pa motivno raznolika dela. Takšna zasnova lepo odraža značaj njenega dela, saj v opusu slikarke “opazimo stalno in nenehno željo po spreminjanju, preizkušanju v novostih in posledično ustvarjanju v različnih slikarskih zvrsteh in tehnikah”, beremo v katalogu.
Umetnostni zgodovinar Blaž Korpnik ugotavlja, da so lokvanji motiv, s katerim se Kristina Vencelj identificira: “Njihovo bogato simbolno govorico, ki so jo izoblikovale številne visoke civilizacije Bližnjega in Daljnega vzhoda, je slikarka obogatila še s svojo lastno. Naslikani so v slogu minimalizma. Z mirno in izurjeno roko slikarka najprej zasnuje kompozicijo, ki jo skrbno oblikuje po matematičnih principih. Kot pravi, najprej s svinčnikom izriše posamezne komponente in obenem z ravnilom preverja razmerje med njimi. Rezultat je kompleksna mojstrovina, katere geometrična struktura je uglašena v zlatem rezu. Njihova harmonična zasnova pritegne gledalca in ga povabi, da si dela ogleda. Ko se jim približuje, se pred njegovimi očmi odpira mikrokozmos.”
Umetnostni zgodovinar opozarja še na premišljeno izbiranje barv: “Te so izrazito živahne in pestre. Kombinacija komplementarnih barv ustvarja miren in spokojen učinek, ki dopolnjuje njihovo harmonijo. Gledalca vabijo k meditaciji in da si ob pogledu nanje spočije duha.” Še marsikaj drugega pa opazovalci najdejo tudi sami ...