Hoja po ozki brvi, razpeti med glavo in srcem
Koncertnega harmonikarja Marka Hatlaka srečujemo na zelo raznolikih odrih: minule mesece je bil na turneji z zasedbo Ars Tango skupaj z violinistom Stefanom Milenkovićem, nedavno je kot aranžer glasbe sodeloval pri Gogoljevi Ženitvi, ki jo je v Mestnem gledališču ljubljanskem režiral Diego de Brea.
LJUBLJANA> Širša javnost pa ga zagotovo najbolj pozna kot enega od članov zasedbe TerraFolk.
Diplomant weimarske Visoke šole za glasbo Franz Liszt, ki je podiplomski študij ter koncertno diplomo opravil pri slovitem Stefanu Hussongu, je te dni pred novim izzivom. Pravkar je posnel ploščo Glasbena daritev, na kateri se je posvetil “svojemu svetnìku” Johannu Sebastianu Bachu. Premierno jo bo predstavil v sredo zvečer na koncertu v piranskem gledališču Tartini.
Marko Hatlak (1980) je te dni razpet med Ljubljano, kjer živi, in Presko. V vaški cerkvici na poti proti Medvodam namreč skupaj z violončelistko Karmen Pečar Koritnik in oboistko Melino Todorovsko ter s snemalcem Iztokom Zupanom snema še zadnje skladbe za zgoščenko, ki bo izšla pri založbi Klopotec.
“Kar nekaj časa je trajalo, da smo našli primeren prostor za snemanje Bachovih skladb. Nekatere cerkve so bile premrzle, druge premajhne, ponekod nismo našli skupnega jezika z župnikom, no, tu v Preski pa štima vse,” je hiteč na snemanje pred dnevi pojasnil harmonikar, ki mu leta študija v Nemčiji niso prav nič odškrnila idrijskega naglasa.
Hatlakov tretji solistični album, Glasbena daritev, je v več smislih posebna plošča: glasba Johanna Sebastiana Bacha mu namreč predstavlja “glasbeni testament”, h kateremu se vseskozi vrača, jo raziskuje in se vanjo poglablja, v slovenski prostor pa bo plošča prinesla prve posnetke Bachovih skladb na koncertni harmoniki.
Po sredinem piranskem koncertu bo Marko Hatlak s Karmen Pečar Koritnik in Melino Todorovsko ploščo Glasbena daritev predstavil še v sedmih slovenskih krajih. Turnejo bodo sklenili 22. junija s koncertom na gradu Kromberk.
“Snemati sem začel lansko jesen, najprej pa sem se lotil treh solo skladb: naslovne Glasbena daritev ter dveh koralov: Jesus belibt menie Freude in Nun kommt der heiden Heiland.” Pri sonati v G-duru, pisani za violo da gamba in čembalo št. 1 BWV 1027 se mu je pridružila violončelistka Karmen Pečar Koritnik, pri sonati za oboo in čembalo v g-molu (BWV 1030B) pa Melina Todorovska, sicer članica Slovenske filharmonije, kjer igra na angleški rog. Posnetkov s tovrstno glasbo je tudi v svetovni glasbeni zakladnici le peščica. “Tudi sam se sprašujem zakaj, saj gre za izjemna in čudovita dela,” odgovarja Hatlak, ki je Bachovo glasbo, odigrano na koncertni harmoniki, prvič slišal na posnetkih svojega kasnejšega učitelja Stefana Hussonga.“Drži - marsikdo si težko predstavlja Bachovo glasbo, odigrano na tem instrumentu. Zavedam se tudi morebitnih očitkov, češ, kaj ste se tega sploh lotili, saj ni bilo napisano za ta instrument. Sam poskušam z Bachovimi skladbami na koncertni harmoniki najti nek nov zvok, igram pa parte, ki so bili pisani za čembalo. Seveda brez ene spremenjene note, tako, kot je Bach napisal. Koncertna harmonika ima namreč posebnost. S posebnim preklopom postanejo basi posamični toni in niso namenjeni zgolj spremljavi. Tako igram, kot bi imel dve klaviaturi - eno v levi, drugo v desni roki.”
Bach je Hatlakova velika ljubezen že od srednje šole. Ko je eno od njegovih skladb prvič odigral na harmoniko, je spremenil svoj odnos do instrumenta pa tudi do glasbe. “Brez Bacha bi bil moj odnos do glasbe zagotovo drugačen. K Bachu se vedno znova vračam, da si prečistim misli in ohranjam svojo tehniko. Prav zaradi njega sem povsem podlegel lepoti glasbe. Ne gre le zato, da je bil genij, ki je komponiral tehnično vrhunske skladbe, v njegovih delih je izjemno veliko odnosa: vselej je prisotna večglasnost, vsak posamičen glas pa ima posebno in veliko vrednost. Zdi se mi, kot da Bach prek svoje glasbe uči prisluhniti in dati prostor drugemu. Sam sem v Bachovi glasbi našel veliko napotkov za življenje. Je izjemno skrivnosten avtor, nekateri celo pravijo, da v svojih skladbah dosega zlati rez.” Z Bachom moraš biti pretanjen in fin, pravi Hatlak: “Igrati Bacha pomeni hoditi po neki izjemno ozki brvi, razpeti med glavo in srcem.”
In čeprav si je ploščo Bachovih skladb želel posneti že dolgo, odločitev, da to stori kljub vsemu ni bila lahka: “Že ko sem pred dvema letoma posnel drugi solistični album Music for Accordion, na katerem sem odigral izbor iz sodobne glasbene literature, sem razmišljal o snemanju Bachovih skladb. A moral sem najti pravi čas, pravega snemalca, primeren prostor: skratka, veliko koščkov se je moralo postaviti na svoje mesto.” In cilji? Poleg uspešnih osmih koncertov, kolikor jih je ta hip na programu turneje Glasbena daritev, si Marko Hatlak želi, da bi bila plošča, ki jo je posnel, v oporo in pomoč mladim glasbenikom, še zlasti koncertnim harmonikarjem.
MAKSIMILJANA IPAVEC