Hollywoodski časi
Prvi korak je naredila Irena v zadregi, leta 1953. V romantični komediji avstrijskega režiserja Emericha Walterja Ema je le nekaj prizorov, posnetih v Piranu, a ta koprodukcija, pri kateri je sodeloval Triglav film, je začetek pomenljive zgodbe, obenem tudi enega najbolj spregledanih poglavij slovenske filmske zgodovine. Razkriva ga dokumentarna, fotografska in multimedijska razstava Piran v filmu, ki so jo v piranski Mestni galeriji odprli sinoči.
PIRAN > V 50., 60. in 70. letih so se po piranskih ulicah in na Fornačah sprehajali Marcello Mastroianni, James Mason, Maximilian Schell, James Coburn, Yves Montand, Simone Signoret, Alida Valli in nenazadnje František Čap. Tu so snemali koprodukcije - po letu 1952 namreč Triglav film, začetnik kontinuirane in profesionalne filmske produkcije v Sloveniji, ni imel več v celoti zagotovljene državne pomoči. Direktor Branimir Tuma se je zato odločil, da se bodo začeli ukvarjati s koprodukcijami - evropskimi in ameriškimi. “Tuma je premogel neznansko ljubezen do filma. S strastjo, vednostjo in znanjem je odpiral vrata tujim filmarjem. K nam so prihajale filmske ekipe z vsega sveta, še najraje v Piran,” pojasni Majda Širca, idejna pobudnica te večplastne postavitve in ob Metki Dariš iz Slovenske kinoteke kustosinja dokumentarnega dela, Piran za kamero.
Med leti 1953 in 2010 je bilo v Piranu posnetih 50 filmov, večinoma mednarodnih koprodukcij. Slovenskih je le devet: v 60. letih je František Čap tu posnel X 25 javlja (1960) in Naš avto (1962), France Kosmač pa leta 1961 Ti loviš. Pirana potem na slovenskem filmu ni bilo 24 let - leta 1986 je Tugo Štiglic snemal prvi del mladinske uspešnice Poletje v školjki, dve leti kasneje je bilo to mesto prizorišče mladinskega filma Janeta KavčičaMaja in vesoljček, tu so posneli še italijansko-slovensko televizijsko koprodukcijo Zaročenca. Leta 1990 pa še Umetni rajKarpa Godine, leto pozneje Babica gre na jug Vincija Voguea Anžlovarja, leta 1993 pa Zrakoplov Jureta Pervanje. Doslej zadnji slovenski film, ki so ga snemali na ulicah in trgih tega mesta, je Vojnovićev Piran-Pirano (2010).
V letih od 1953 do 2010 je bilo v Piranu posnetih 50 celovečernih filmov - med njimi le devet slovenskih. V dveh desetletjih - od leta 1953 pa do 1973 - pa je še na drugih lokacijah po Sloveniji v sodelovanju s Triglav filmom in Filmservisom nastalo kar 90 tujih filmskih naslovov. Na vprašanje, zakaj so tuji filmarji tako radi prihajali v Piran, Širca odgovarja, da je to mesto “že izdelan oder, umetelna kulisa, naravna scena in žlahtna scenografija, ki sama kreira pripoved.” In tudi zato“privilegirano mesto filmskega upodabljanja.”
Dokumentarno, fotografsko in multimedijsko razstavo Piran v filmu so Obalne galerije pripravile v sodelovanju s Slovensko kinoteko, pri projektu pa so sodelovali še Slovenski filmski arhiv, Slovenski filmski center, RTV Slovenija in Viba film. Ob razstavi je izšel tudi katalog Piran v filmu, koprodukcijski časi Slovenije, ki ga podpisuje Majda Širca.
Tuji filmski ustvarjalci so po njeni oceni v “teh hollywoodskih časih Slovenije” prihajali v Piran tudi zaradi neokrnjene narave, dobre geografske lege, morja, zaupanja vredne delovne sile, finančnih ugodnosti in dobrih izkušenj. “Slovenski film je s koprodukcijami pridobival na modernizaciji tehnike, razvijali so se filmski poklici - kaskaderji so imeli celo svojo šolo,” dodaja Širca in pove, da so koprodukcije v “zlatih svinčenih časih, ko meje še niso bile tako propustne” - podatek je za leto 1962 - na račun slovenskega filma prinesle približno milijardo takratnih dinarjev, oziroma 17 milijonov evrov.
Do 18. januarja, kolikor bo na ogled razstava Piran v filmu, bodo v Obalnih galerijah v sodelovanju s Slovensko kinoteko zbirali informacije, gradivo in spomine, povezane s snemanjem filmov v Piranu in okolici oziroma informacije, ki se dotikajo zgodovine filma na Slovenskem.
V časih, ko se je rojevala slovenska filmska industrija, je zrasel tudi filmski atelje na Fornačah. Odprli so ga leta 1960, danes pa kaže povsem drugačno podobo kot v svojih najboljših letih. Razpadajoč in zapuščen filmski studio, kjer je nastalo nešteto filmskih zgodb, pa je bil navdih za filmsko-fotografski del razstave Nasvidenje, Piran!.Kristina Ravnikar je posnela kratki dokumentarni film, Kaja Brezočnik, Primož Lukežič in Lev Predan Kowarski pa so v nekdanjem filmskem studiu posneli fotografije, ki so prav tako na ogled v Mestni galeriji.
Kristina Ravnikar je za razstavo Piran v filmu pripravila tudi video instalacijo Piran pred kamero, v kateri je dokumentarni del razstave prevedla v filmsko govorico. Gledalca v posebnem prostoru oblijejo podobe iz filmov, posnetih v Piranu, arhivskih posnetkov in odlomkov iz promocijskih filmov. “ “Tri simultane projekcije, ki jih spremlja glasba iz filmov, posnetih v Piranu, nimajo rdeče niti - akter je mesto samo,” pojasni in doda, da je o filmu hotela spregovoriti v njegovi govorici - s filmom.
MAKSIMILJANA IPAVEC
