Horuk v nove čase
Desetletje od leta 1965 do 1975 velja za obdobje gospodarskega razvoja slovenske Istre in umiritve političnih turbulenc. Kako je v “novih časih” šlo likovni ustvarjalnost v Kopru, Izoli in Piranu, pa razkriva razstava Pečarič in sodobniki. V Piranu, v galeriji Hermana Pečariča, jo bodo odprli nocoj, kustos Dejan Mehmedovič pa je izbral peterico avtorjev: ob Pečariču še Jožeta Pohlena, Mireta Cetina, Zvesta Apollonia in - morda na prvi pogled nekoliko presenetljivo - Toneta Kralja.
PIRAN > Herman Pečarič (1908-1981), Tone Kralj (1900-1975), Jože Pohlen (1926-2005), Mire Cetin (1922) in Zvest Apollonio (1935-2009) niso nikoli delovali kot umetniška skupina. Med seboj domala niso sodelovali, drug na drugega niso vplivali. Zakaj torej skupinska razstava, na kateri so predstavljena njihova dela iz obdobja od 1965 do 1975?
V tem času so vsi delovali v obalnih mestih, tu so imeli ateljeje: Pečarič v Piranu, Cetin, Apollonio in Pohlen vsak svojega v Kopru, Tone Kralj pa - kar je ena zanimivejših informacij, ki jih prinaša razstava - v Izoli.
Za likovno zapuščino Hermana Pečariča skrbijo Obalne galerije, ki tudi hranijo 141 del, ki jih je piranski občini poklonila Pečaričeva vdova. Njegov opus so na različnih razstavah predstavili že večkrat. Nazadnje lani, ko so na razstavi Ta ocean, strašno odprt, ob njegovih delih predstavili še dela Avgusta Černigoja in Lojzeta Spacala, tematsko povezana z motivi morja, pristanišč, ladjedelnic in ribičev.
Kralj v Izoli
“Vse življenje sem hodil svoja pota. Sistematično delal po Primorskem, in moja največja želja je, da bi dokončal, kar sem začel. Namenil sem se v Izolo. In tam, v Gregorčičevi ulici, stoji majhna, 461 let stara hišica, ki bi jo preuredil v galerijo, v kateri bi bila moja najboljša dela. Ne zase, po smrti bi jo prepustil občini oziroma javnosti. Upam, da se mi bo ta želja izpolnila na večer mojega življenja,” je leta 1962, ko je začel delati v izolskem ateljeju, zapisal Kralj. Želja se mu sicer ni izpolnila, takratne izolske oblasti mu niso znale prisluhniti. Razumevanje je našel v Kostanjevici na Krki, kjer je postavil na ogled pregledno zbirko svojih del.
Mehmedovič je na razstavo Pečarič in sodobniki uvrstil tri Kraljeva dela: poleg mistične podobe Rojstvo, postavljene v ruralno okolje, še sliko V Jami, ki jo kustos opiše kot primer “knapovskega socialnega realizma” in grafiko Dve barvi (Romeo in Julija). Nobeno od teh del sicer ni nastalo v Kraljevem izolskem ateljeju, Mehmedovič pa je dela tega avtorja, ki je v spominu Primorcev najbolj živ zaradi medvojnih poslikav v primorskih cerkvah, na razstavo uvrstil predvsem zato, da bi opozoril na Kraljevo spregledano, neraziskano in domala pozabljeno izolsko obdobje.
Gospodarska rast in čas za eksperiment
Namen (študijske) razstave je namreč opomniti in spomniti na ustvarjalce, ki so od srede šestdesetih pa do srede sedemdesetih delovali v slovenski Istri, preizprašati njihov vpliv na prihodnje generacije ter nenazadnje opozoriti na galerijsko dejavnost, ki je profesionalne okvirje na tem prostoru dobila prav v tem času. Zaznamoval ga je razvoj gospodarstva, občutek odprtosti in nenazadnje novosti. In prav v obdobju, ko je Tomos dosegel vrhunec s proizvodnjo motornih koles A3, Luka Koper postaja sodobno pristanišče s prostocarinsko cono, v Hotelu Palace pa odprejo prvo igralnico v Sloveniji, je nov veter zavel tudi v opusu Hermana Pečariča. Slikar, zavezan klasični likovni tradiciji, je začel eksperimentirati, še vedno sicer zadržan, je stopal v polje abstrakcije in nefiguralnega, v teh svojih “izletih” pa motivno ostajal popolnoma zvest svojemu Piranu.
Zavezanost prostoru
V Pohlenovem slikarskem in risarskem opusu je čutiti njegovo zavezanost kiparstvu, Mehmedovič pa pravi, da zlasti v risbah - te je tudi izbral za razstavo - že z izbiro motivov (Mati z otrokom, Taurus ) izkazuje vez z istrskim in mediteranskim prostorom. Njegova vehementna, sproščena, igriva poteza dobi naslednika v Zvestu Apolloniu. Razstava ponudi pogled na obdobje, ko se je Apollonio oblikoval kot slikar in raziskoval medij. Sredi 60. let je v njegovem slikarstvu še precej čutiti vpliv profesorja Gabriela Stupice, prav tako pa se ga je takrat močno dotaknil pop-art, od katerega se je pozneje oddaljil. Mehmedovič ocenjuje, da je prav čas, ki ga obravnava razstava, odločilen za Apollonijev slikarski razvoj; takrat se je namreč motivno povezal s svojim, istrskim prostorom, v živ in živahen kolorit razprl svojo barvno paleto, potezo pa spustil z vajeti.
Mire Cetin, še edini živeči med predstavljenimi avtorji, je v svojem izhodišču avantgardist. Deloval je v skupini Grupa 53, ki je iskala svojo pot izven socrealističnega izraza, se odrekala akademizmu in želela preseči tradicijo malomeščanskega okolja. Navezan na modernizem se motivno najprej nasloni na svoje okolje in ustvarja predvsem krajine, nato pa se umakne v lirični, intimni svet, v katerem ima glavno vlogo figura. Iz tega obdobja sta tudi Ženski akt in Portret Silvije Mozetič, ki sta na ogled na razstavi.
Za Pečariča, Kralja, Pohlena, Cetina in Apollonia ne moremo reči, da so bili sopotniki. Vsak je imel lastno avtorsko poetiko, drug drugega niso sooblikovali, zato razstava prikaže, kot pravi kustos, predvsem pestro pretočnost idejnega hotenja ustvarjalnih posameznikov, ki jih je obalno okolje zaradi različnih vzrokov svojstveno privlačilo. Po Mehmedovičevi oceni kot skupina niso neposredno vplivali na nove generacije, so pa z odklonom od tradicionalnega in preseganjem figuralne forme soustvarjali “nove čase” in na svoj način pripomogli k ustvarjalnemu zagonu nove generacije. Ta je z Živkom Marušičem, Borisom Benčičem, Romildom Pusetto, Janezom Mateličem, Tomom Vranom in drugimi v tukajšnjo likovno ustvarjalnost prinesla še več odprtosti, svobode in svetovljanskost.
MAKSIMILJANA IPAVEC
