“Hotel sem umreti s tisoč dolarji”

NOVA GORICA> Začetek je naravnost sakralen, kristomorfen: Kurt Cobain, frontmen Nirvane, leži v naročju Courtney Love, prevzela sta podobo Pieta, Kurt je novi Kristus, ki mu bodo sledile množice. Idoli imajo pač tolikšen vpliv, z enim komadom, ki seže v srce, lahko spremenijo svet.

Agonija

In res je, kot pravi avtor Dimitrije Vojnov, obstajajo forme popularne kulture, skozi katere je mogoče spregovoriti o nekaterih večnih, relevantnih in vsem razumljivih temah.

Tema predstave sKurt je umetnik nasproti glasbeni industriji, zvezda nasproti oboževalcem in končno tudi moški nasproti ženski ali človek nasproti drogi, omami. Sama nasprotja, ki v določenih okoliščinah vodijo v propad. In prav poteku te agonije, njenemu sklepnemu delu, poslednjim dnevom Kurta Cobaina, smo bili priča na odrskih deskah male scene v SNG.

Režiser Luka Martin Škof je potek te bele zarote (tekst je v izvirniku naslovljen Velika bela zarota) nizal v zgoščenem ritmu, ki smo mu gledalci ves čas, od začetka do konca z velikim zanimanjem sledili brez predaha in mu tudi verjeli. Morda je v tej vročični napetosti nekoliko razvodenel le dialog med Kurtom in navideznim prijateljem Louisom, ko govorita o otrocih in hčerki Frances, in ki smo ga zaznali kot enega najpomembnejših dialogov, če že ne najpomembnejšega v drami. Je pa zato toliko bolj udarila tišina, ko Cobain piše “poslovilno” pismo in ob kateri je dvorana obnemela. Izjemno zgovorna sta bila tudi izbrana zvočna posnetka, na katerih slišimo resnična glasova Kurta in Courtney, ki sta bila oba precej zadeta.

Težavnost odnosa

K uspehu predstave je seveda veliko pripomogel igralec Kristijan Guček, ki je šibko in upognjeno fizično pojavo ter subtilno psiho Kurta Cobaina odlično interpretiral. Nekoliko bolj karikirana, a izjemno tragična je bila Helena Peršuh v vlogi razosebljene Courtney Love. Njun težaven odnos se za trenutek, ko Courtney najde Kurta na tleh mrtvo zadetega, preslika celo v Shakespearovo tragedijo Romea in Julije, a le za trenutek, ki se nato prelije v ironični dialog z besedami: “Zakaj si držal tisoč dolarjev?” “Hotel sem umreti s tisoč dolarji...” Scenografija, ki na inovativen način ločuje, je delo Mihe Knifica. Ločuje ljudi, na eni strani ustvarjalce, na drugi “industrijo”, ki ubija in sta jo v predstavi upodobila Ivo Barišič in Iztok Mlakar ter tudi Blaž Valič.

Sodobni utrip so dosegli z zanimivimi video in zvočnimi intervencijami, glasba, pod katero se je podpisal Matej Končan Kleemar, ni v prvem planu. Ne vem, kaj so si o dogajanju, ki nosi nadpomenko “novi brutalizem”, mogli misliti starejši gledalci, a mlajši bi gotovo prenesli še kakšen komad, ki bi kot puščica prebodel srce.

KLAVDIJA FIGELJ