Hrabri vojaki v prvih bojnih vrstah
V Tolminskem muzeju so poletno muzejsko noč povezali s spominom na stoletnico začetka prve svetovne vojne, ko se je z atentatom v Sarajevu svet podal v tragedijo z dramatičnimi posledicami. Osredotočili so se na vlogo bosansko hercegovskih vojakov, o katerih so pred dnevi odprli razstavo. Sobotni večer je potekal v znamenju bosansko-hercegovske kulture s plesi in kulinariko, peli so pesmi z vojaško tematiko.
TOLMIN > Razstava Vihar sovražen svet pretresa, s katero je bila povezana tudi poletna muzejska noč, je nastala na pobudo umetnostnega zgodovinarja Huseina Sejka Mekanovića iz Bosne in Hercegovine, pripravila pa jo je zgodovinarka in direktorica muzeja Damjana Fortunat Černilogar.
Na moža čakala sedem let
Mekanović je k raziskovanju takratnega časa in prednikov na soški fronti spodbudila družinska vpletenost: “Tudi moj praoče se je boril na soški fronti in padel v švabski vojni, kot so jo pri nas imenovali. Na obisku je povedal, da je tam strašna klavnica in da nima veliko upanja, da bo preživel. Prababica ga je z dvema hčerkama čakala sedem let, ni vedela, kaj se je z njim zgodilo. Vse to mi je pripovedovala babica.” Pomagal je pri zbiranju gradiva, med katerim je tudi veliko umetniških slik Narodne galerije, na katerih so takratni umetniki, med njimi tudi Ivan Vavpotič, upodobili bosanske vojake in prikazovali vojne grozote.
Izpostavlja vlogo feldmaršala Svetozarja Borojevića: “General plemenitega porekla je bil edini Slovan s činom feldmaršala. On je fronto postavil ob Soči in se uprl ideji o fronti na Savi. S tem je preprečil še večjo tragedijo, saj bi v tem primeru vso Slovenijo razrušili.”
Razstava sega tudi v obdobje pred prvo svetovno vojno vse do srednjega veka. Pripoveduje o Slovencih v Bosni in Hecegovini. “Kranjski vojaki in plemiški častniki avstro-ogrske vojske, pa tudi gozdarji in rudarji so delali v Bosni že pred avstro- ogrsko zasedbo in priključitvijo Bosne. Po okupaciji leta 1878 pa se je število Slovencev še povečalo,” pojasnjuje Černilogarjeva.
Strahospoštovanje do vojakov s fesi
Po vstopu Italije v vojno leta 1915 in odprtju soškega bojišča so se številni avstro- ogrski vojaki različnih narodnosti znašli v njim povsem neznanih krajih. “Tudi enote iz Bosne in Hercegovine so bile napotene na soško bojišče. Leta 1916 so prišli avstro-ogrski vojaki iz mostarskega četrtega pehotnega polka BH IR 4.” Bosansko-hercegovski vojaki so zbujali strahospoštovanje. Od ostalih so se razlikovali po značilnem naglavnem pokrivalu, fesu. “Zaradi njihove vztrajnosti, vzdržljivosti, potrpežljivosti in hrabrosti so jih pogosto pošiljali v najhujše boje in jim nalagali najtežje naloge, kar se je odražalo v eni najvišjih smrtnosti med polki avstro-ogrske vojske. Drugi bosansko-hercegovski polk s sedežem v Banja Luki, ki je na soški fronti sodeloval v zadnji bitki, je prejel kar 42 odlikovanj za hrabrost,” njihov pogum oriše Černilogarjeva. Mekanovića to ne preseneča, saj so bili ti vojaki dobro izurjeni, ker so morali stalno braniti svojo deželo. “Stereotipi o njihovi divji naravi pa niso na mestu,” poudarja. Tudi stereotip, da so buzdovane uporabljali zgolj vojaki iz Bosne, ne drži. Z njimi so se borili tudi pripadniki ogrskih polkov.
V Posočju veliko sledi priča o bosansko-hercegovskih enotah. Med njimi vojaško pokopališče v Logu pod Mangrtom, kjer prevladujejo grobovi padlih iz 4. bosansko hercegovskega polka. Leta 2007 so na grobovih muslimanov križe nadomestili z nišani. Spomenik na pokopališču je delo slovenskega kiparja bosanskega rodu Mirsada Begića. Živ je tudi spomin na prvo mošejo na slovenskih tleh v Logu.
NEVA BLAZETIČ
