Hudičev slikar in kardinal v laguni
Lani je minilo pol tisočletja od njegove smrti, a še vedno velja za eno najskrivnostnejših osebnosti v zgodovini zahodnega slikarstva. Jeroen Anthoniszoon von Aken je dela podpisoval z imenom kraja, kjer se je rodil - 's-Hertogenbosch. Na njegovih platnih se realizem staronizozemske šole 15. in 16. stoletja neponovljivo zaplete s fantastiko, mistiko in nadrealističnimi prizori. Razstava Jheronimus Bosch e Venezia (Jheronimus Bosch in Benetke), ki bo v Doževi palači na ogled do 4. junija, pa odkriva njegov odnos z Benetkami.
BENETKE >Iz umetniškega opusa Hieronymusa Boscha (1450-1516) se je ohranilo približno 45 del; slik je nekaj več kot 20, približno toliko je tudi risb. Med njegove najslavnejše umetnine zagotovo sodijo triptiha Vrt zemeljskih naslad in Seneni voz, ki ju hranijo v muzeju Prado v Madridu, oltarno krilo Ladja norcev, ki “stanuje” v pariškem Louvru, slika Kronanje s trnjem iz londonske Narodne galerije ... Kar nekaj njegovih del pa je tesno povezanih z Benetkami, in prav ta predstavljajo “srce” razstave v Doževi palači.
Usodno potovanje
Življenje slikarja, ki je platna poseljeval z nenavadnimi vizijami, pošastmi in sanjskimi bitji, umetnostne zgodovinarje vznemirja že stoletja. A kaj dosti več od tega, da se je Jeroen Anthoniszoon von Aken rodil v slikarski družini - s tem poklicem so se ukvarjali njegov ded, oče in trije strici - ni znanega. Menda je živel povsem mirno: iz ohranjenih listin mesteca 's-Herogenbosch je jasno, da je bil leta 1480 že poročen z Aleyrt Goyaerts van der Meervenne iz bogate plemiške družine, v arhivih pobožne in dobrodelne družbe Bratovščina naše Gospe pa je zapisan kot “pomemben člen”. Njegovo življenje naj bi do začetka 16. stoletja imelo tri glavne “črte”: dom, delavnico in bratovščino. V letih od 1500 do 1504 pa v arhivih slikarjevega rojstnega mesta ne najdemo nobenih zapisov o Boschevem življenju in delu, v njegovih slikah iz tistega časa pa se odražajo formalne in kompozicijske novosti, ki “dišijo” po mestu v laguni, zato strokovnjaki domnevajo, da se je takrat odpravil na potovanje v Italijo. In prav iz tistega časa - z začetka 16. stoletja - je tudi nekaj Boschevih del, ki jih hranijo v Benetkah in so zdaj sveže restavrirana na ogled v Doževi palači.
Poleg skrivnostnega slikarja, ki svojih del ni datiral, je osrednja figura beneške razstave Domenico Grimani (1461-1523) kardinal, humanist in strasten zbiralec umetnin. O njegovi zanimivi zbirki, v kateri je bilo tudi precej del flamskih in nemških slikarjev, je že leta 1521 pisal Marcantonio Michiel(1484-1552).Osrčje beneške postavitve, ki je sicer razdeljena na sedem tematskih sklopov, sestavljajo tri Boscheva dela: Vizije onostranstva, ki so bile nekoč del tako imenovanega Grimanijevega oltarja, ter triptiha Mučeništvo svetnice in Svetniki puščavniki. Po oceni avtorjev razstave so omenjena dela “avtogram Boscheve zrelosti”, restavrirana pa menda strokovnjakom ponujajo še marsikatere doslej neodkrite podrobnosti o pomenu številnih simbolov, ki jih nosijo s seboj.
Otrok svojega časa
Bosch je bil otrok svojega časa - obdobja, ko se je v negotovosti preloma stoletja majal svet: pregreha je lezla iz vseh por, ugleda posvetne in cerkvene oblasti je bilo vse manj in manj ... Česa naj se torej človek oprime? Hieronymus se je - vsaj tako lahko sklepamo na podlagi njegovih del - zatekel k ljudski veri in modrosti, ki so ju predniki zapustili v rekih in pregovorih, cerkvenim priporočilom pa tudi k humanizmu. Na severu Evrope je bil glavni izvir nove misli Erazem Rotterdamski (1466/69-1536), ki je v slovitem delu Hvalnica norosti ugotavljal,da se morata duh in miselnost prenoviti in spremeniti, da se mora svojim napakam odreči tudi duhovščina ...
Slikar iz mesta, ki se danes imenuje Den Bosch, je bil glasnik trd(n)e katoliške vere, a je obenem neizprosno upodabljal versko moralo svojega časa. V alegorije je naseljeval demone, fantastična bitja, grozovite prizore pekla, strašnih kazni in trpljenja za grehe - in si verjetno zato prislužil vzdevek “hudičev slikar”. Kljub vsej fantastiki svojih figur in prizorov pa je podrobnosti obdelal skrajno realistično. Uporabil je revolucionarno kompozicijo, saj se je odpovedal tradicionalnim shemam in jo brez formalnih pomislekov podredil dramatični izpovedi. S svojim delom je močno vplival na Pietra Bruegla starejšega (1525/30-1569) in na mnoge generacije slikarjev, vse do nadrealistov in Salvadorja Dalija(1904-1989).
Razstava v Doževi palači ponuja ob Boschevih slikah še približno 50 del njegovih sodobnikov in “sledilcev”: od Massysa, Dürerja, Cranacha ..., gledalcu približa “mikavni svet renesančnih pošasti” ter ga v Boscheve mojstrovine popelje tudi virtualno.
MAKSIMILJANA IPAVEC
