Hvala Kafki, Hendrixu, Bogu
Dober, res dober pisatelj se niti zahvaliti ne more, ne da bi iz svojih besed tkal umetnost, je sinoči v prepolni jami Vilenica dokazal pisatelj László Krasznahorkai, po dveh Pétrih, Eszterházyju in Nádasu, tretji madžarski dobitnik velike vileniške nagrade.
VILENICA > Jamski program, ki ga je gibko povezoval Janko Petrovec, je s slavnostnim govorom odprl odhajajoči minister za kulturo Uroš Grilc. Poudaril je, da festival Vilenica že domala tri desetletja bogati srednjeevropski prostor in je “eden ključnih gradnikov srednje Evrope”. Vilenica je zrasla iz želje po nadnacionalnem sodelovanju pisateljev, ki družno gradijo skupni kulturni prostor, in ima že od začetka “močan povezovalni potencial”, je spomnil. “Do danes so se na njenih odrih zvrstila največja pisateljska imena v svetovnem merilu, od Petra Handkeja in Milana Kundere do Davida Albaharija in drugih,” je dejal minister in še posebej pohvalil serijo antologij manj znanih književnosti, ki vsako leto izide v sklopu festivala. “V globaliziranem svetu, v katerem po liniji najmanjšega odpora vse pogosteje segamo po tistem, kar nam je najlaže dosegljivo, to pa običajno prihaja z angloameriškega knjižnega trga, so tovrstna prizadevanja izrazito dragocena.”
Posebna zahvala Kraševkam in Kraševcem
V kulturnem programu so svoje pesmi interpretirali v Nemčiji živeči Luksemburžan Guy Helminger, v Nemčiji rojena in v Grčiji živeča Elsa Korneti in Albanec Visar Zhiti, nekdanji oporečnik, politični zapornik in albanski minister za kulturo. Zatem je predsednik Društva slovenskih pisateljev Veno Taufer pozdravil zbrane, predvsem Kraševke in Kraševce, ki “gostoljubno sprejemajo in spremljajo Vilenico in ki so vse te pisatelje in pesnike vzeli za svoje”. Na festivalu, ki književnike brati že od leta 1986, se je veselil “devetindvajsetih let zmage ideje, ki je bila sprva ideja o oživitvi srednje Evrope, se pravi svobodne kulture, demokracije”. Okrcal je domače državne oblastnike, katerih podpora Vilenici je zadnja leta praviloma kopnela: “Izgovor je bil zmeraj kriza. Včasih je bilo to pojasnilo upravičeno, včasih pa ga je, kakor rečemo, prinesel pes na repu.”
Zato ga je toliko bolj vzradostilo, da je književnikom letos na pomoč priskočil direktor podjetja Riko Janez Škrabec.Glavni pokrovitelj je na jamskem odru, pospremljen z bučnim aplavzom, letošnjemu lavreatu izročil nagrado v vrednosti 10.000 evrov.
Učitelji, prijatelji, pisatelji, glasbeniki
Nasmejani László Krasznahorkai se je z dlanjo na srcu priklanjal ploskajočim in v materinščini prebral zahvalni govor, domala pesnitev: zahvalil se je Jószefu Bannerju, “dragemu učitelju stare grščine in latinščine, ki ga ni več med živimi, ker je moral umreti zaradi zdravniške napake med operacijo”, prijatelju Jósku Pálniku, od katerega je leta 1960 na drugi stopnici tobogana izvedel, kako se delajo otroci, pisatelju Franzu Kafki, čigar roman Grad je prebral pri dvanajstih letih, bratu, ki je malega Lászla iz vrtca pogosto nesel štuporamo in bodočemu pisatelju tako pokazal, da lahko gledaš na svet tudi z drugega zornega kota, prvim enaintridesetim deklicam, v katere je bil na smrt zaljubljen, mnogim prijateljem, grškim klasičnim umetnikom, italijanski renesansi, F. M. Dostojevskemu, Williamu Faulknerju, JimijuHendrixu, Beatlom, Bobu Dylanu, madžarskemu rock bendu Illés, Davidu Bowieju, Nicku Cavu, svojim založnikom in prevajalcem, mestu Kyoto, Allenu Ginsbergu, materi, naravi, madžarskemu jeziku in naposled še Bogu.
No, Bog se zbranim ni prikazal, jih je pa zato ob prihodu na plan iz zvočnikov gromko pozdravil lavreatov najljubši glasbenik Hendrix, pa tudi Ana Pupedan je sproščeno večerno druženje mimogrede poživila s krajšim izletom v klasiko Wild thing.
ANDRAŽ GOMBAČ
