Hvalnica rovtarski krajini

IDRIJA > Rafael Terpin z leposlovno knjigo Zrele poti ni presenetil. Da zna ubesediti občutja s svojih hribovskih poti, že dolgo vedo bralci idrijskih publikacij in Planinskega vestnika. Morda je presenetil le s filigransko ujetimi občutki v zelo kratke zapise. Ker so nastajali prav tam, kjer hribi strežejo z lepoto, kot je povedal na predstavitvi.

Blagodejen antidepresiv

“Kovk (961 m). Tak kot sem ga sanjal vso zimo. Topel, svetel, z vetričem obsut. Blagodejno odpočit. Oddaljeni so glasovi s ceste in iz doline, iz Dežele. Bližnje ptice. Kukavica. V mrču osivele daljave. Gozdovi v pomladnem sprenevedanju. Goličave so še puste. Do zemlje sega nebo. Ptice. V kratke spomine zaviti trenutki. Sreča? Sreča!” je eden od utrinkov, ki je nastal na njegovi, največkrat obiskani postojanki nad Ajdovščino. Še 499 je razpetih od tod, pa čez idrijsko, tolminsko in škofjeloško hribovje z nekaj skoki dlje in više v gore.

Poti zrelih let, kot pravi, po napornosti niso bogvekaj, a so nasičene z lepoto. O tej pripoveduje skozi 266 strani knjige velikega formata in lahko bi še in še. Tako čutno, do sleherne malenkosti, je ni dano doživeti vsakomur. Vsak pa si s srčnimi vtisi lahko odganja temine vsakdanjika. Delujejo v dolini in zmorejo povleči v hribe, kjer ni prostora za slabo voljo. So, kot pravi sam, glasna hvalnica razgibani rovtarski krajini.

Ker se narava vseskozi spreminja, rad večkrat ubira iste steze in vedno znova pije drugačne prizore, barve in poti spreminja v praznike. O bistvu lepote, pravi, ne gre preveč tuhtati, pač pa jo neustavljivo srebati, požirati, piti.

V čast besedi skromna oprema

V Terpinovem nahrbtniku je vedno tudi skicirka, a ga besede vlečejo vse bolj. Njim v čast je knjigo minimalistično opremil z nekaj lastnimi grafikami, ki so, kot je povedala Milanka Trušnovec, kontrast živo pisanim opisom. Knjigo je odel v njemu najljubšo zeleno barvo in zanjo napisal skoraj toliko izrazov, kot jih imajo Eskimi za sneg, kot je ugotavljala Trušnovčeva.

Običajno redkobeseden Terpin je z njeno pomočjo številčni publiki zaupal še marsikaj: knjigo posveča avtobusom, ki mu kot nevozniku omogočajo začetne kilometre pod širne oblake, na razcvetene poljane, da so rože njegove ljubice, na katere žena Marta, kakopak, ni ljubosumna. Zanjo ima v nahrbtniku vedno mobitel, da ji poroča o lepotah, ki jih pije. In tega je vesel, čeprav je prej desetletja bogato ubiral poti brez telefona. Da poti prehitro minevajo in ga je strah časa, ko bo moral s sedanjih, s katerimi si streže, na pot proti poslavljanju.

Tu ga je občinstvo, mladostnika, ki se le s številko približuje sedemdesetim, ustavilo rekoč, da je pred njim še veliko poti. To, kljub obolelim gležnjem, ki tu in tam korak upočasnijo, ve tudi sam. “Utrujen sem ravno toliko, da obpotna lepota še za silo curlja vame, me oplaja, me dela velikega. Obdarovan z neprecenljivo dobroto pomladnih trenutkov, posladkan z Robom in Kovkom, sem močen in lahko grem kamor hočem,” optimistično zaključuje svoj 500. utrinek.

Knjigo v celoti posveča dr. Darinki Soban, legendarni medicinski sestri iz partizanske bolnice Pavla in veliki ljubiteljici rastlin.

SAŠA DRAGOŠ