Idrija, kakršne ni več

IDRIJA > Fanči Gostiša (4. april 1913- 23. marec 1997) je bila svetovljanka, zapisana umetnosti in Idriji. Prav gotovo bi si, prej na glasbenem kot likovnem polju, pridobila akademski naslov, če fašizem, vojna in narodna zavednost družine, ne bi grdo prekrižali načrtov. Trgovski tečaj jo je vklenil v tukajšnji rudnik, duh pa vodil po širnem svetu umetnosti. Idrijske vedute je razstava njenih akvarelov in olj, ki sta jo likovno društvo Cinober in knjižnica v stari mestni galeriji odprla umetnici v spomin na umetničin rojstni dan in ob 20. letnici slovesa.

Na ogled so postavili 24 platen - olj in akvarelov - s podobami Idrije, ki se je v devetdesetih letih minulega stoletja dokončno poslovila skupaj s slikarko.

Idrijo spominu ohranjajo številni slikarji. Od nekdaj zlasti Rafael Terpin in soorganizator razstave Nande Rupnik. Vsak na svoj način. Gostiševa ima zaradi izlivanja čustev na platna, tenkočutnega posluha za posebnosti stavb in Idrijčanov za njimi, pri domačinih posebno mesto. Morda tudi pri kritikih.

“Tako kot je imela Ljubljana svojega Vavpotiča, Kranj Ravnikarja, Kostanjevica Lamuta ali Brežice Stiplovška, se je upodobitvam idrijskih mestnih vedut z vso zagnanostjo, ki jo zmore le neusahljiva navezanost na rojstni kraj, posvetila slikarka Fanči Gostiševa,” je dedič njene zbirke slik, nečak Boris Gostiša ob otvoritvi razstave spomnil na besede pokojnega znamenitega kritika dr. Ceneta Avguština. Poklonil se ji je na eni od njenih številnih razstav leta 1982.

Tokrat je, ob nečaku Borisu, o slikarki spregovorila Milanka Trušnovec s pomočjo kritike očeta, prav tako pokojnega likovnika Milana. Umetnostni zgodovinar Janez Kavčič pa je vedute pospremil v razstavnem listu. “Iz globoke potrebe po izpovedovanju je slikarka ustvarila iskreno in doživeto likovno sporočilo, ki se krepko oddaljuje od ljubiteljskega slikanja in prehaja v pretehtano barvno oblikovanje trajne vrednosti,” k ogledu slik Gostiševe vabi Kavčič.

Pozabljene vedute si do 18. aprila (med 16. in 19. uro) velja ogledati in se ob njih spomniti samosvoje Idrijčanke, poliglotke, prevajalke in umetnice. Tudi ob 25., črnem platnu, zadnjem odsevu njenega počutja. Čeprav je bilo življenje Gostiševe polno črnine (med drugim so jo kot ilegalko obsodili na smrt in pomilostili s “taboriščem”, še prej pa ji je fašizem vzel očeta), se je črni barvi izogibala. Njena dela so bila redko izrazito barvita, rada je imela belino ali vsaj dvogovor svetlobe in hrepenenja za njo. SAŠA DRAGOŠ

Idrijske vedute, iz razstavnega lista v spomin slikarki Fanči Gostiša.