Idrijske čipke tudi v japonski svetlobi
Svetloba, ki ji po odločitvi Unesca pripada leto 2015, je v Idriji tudi sinonim za čipko. Ker jo je slednja skozi stoletja z vztrajnostjo svojih žena bogatila in je z belino pomenila vse, kar rudniška tema ni. Današnje najboljše domače in lepoglavske klekljarice z umetnico in arhitektom so mavrico energij čipke in upanja povezale v zgodbo Čipke in svetloba.
IDRIJA > “Čipkarstvo je najbolj razširjena umetna obrt v Evropi. Sloni na znanju prefinjenega prepletanja tankih niti, in prav te najtanjše niti so močno povezale Lepoglavo z Idrijo,” je otvoritev skupne razstave največjih klekljarskih središč Slovenije in Hrvaške Čipka in svetloba pospremil lepoglavski župan Marijan Škvarić. Z idrijskim kolegom Bojanom Severjem je pripoved o stoletnem hrepenenju in udejanjanju svetlejšega življenja tudi odprl.
Čipka je vse: od nuje do vrhunca kreativnosti
Začelo se je v 17. stoletju, ko so klekljanje v Idrijo zanesle žene bodisi nemških bodisi čeških rudniških uradnikov in so se ga domačinke oprijele s tako strastjo, da so jim leta 1876 postavili šolo. V njej danes usposabljajo okrog 400 otrok in 140 odraslih, razvijajo mojstrstvo in z mednarodnimi projekti pletejo ustvarjalne klekljarske mreže.
Žene je natančno prepletanje niti osmišljalo. Čipka jim je pomenila vse: nujno dopolnjevanje družinskih proračunov, ustvarjalnost in zabavno družabnost. Ker so Micka, Hanca, Tunčka ... (“pridte papaudne, bama kliklele”, so v naslovu svoje razstave, posvečene vsem rodovom čipkaric, nadaljevali Cinobrovi slikarji) ob rudarskih možeh hlepele po svetlobi.
“Lepote in prefinjenosti zgodbe svetlobe na razstavi se ne da opisati z besedami. Čipkarice Idrije in Lepoglave, idrijski arhitekt Silvij Jereb in v Zagrebu živeča japonska umetnica Kiko Sato so jo začutili in poustvarili v edinstveno pripoved,” je prepričan župan Bojan Sever. Dodana vrednost zgodbi so skupinsko delo klekljaric vseh sekcij idrijskega klekljarskega društva in utrjene vezi z lepoglavskimi čipkaricami. Finančno jih je podprl projekt Evropa za državljane.
Skupinsko delo 120 klekljaric, mentoric, šivilj ...
Vstop med bogastvo čipk, odsevajočih v najrazličnejših osvetlitvah in igrivih sencah, dobesedno preseneti. Vsakega obiskovalca drugače, ko zre v stilizirano naselje z razsvetljenimi okni, ki so odeti v najfinejše in zahtevne klekljane zavese (sekcija Godovič, Črni Vrh). V parazolčke, ki ščitijo pred soncem, a sočasno prepuščajo svetlobo skozi znova vrhunsko domišljene čipke (sekcija Marjetice iz Cerknega). V sodobno osvetljene lučke, odete v čipke ob rudarskih karbidovkah (Dolanke). V 54 topolovih, klekljanih lističev, med katerimi ni eden enak drugemu (Prfarke), v mavrico, sklekljano v verigo (Ledinčanke) in razcvetele rožne vrtove (Idrijčanke). “Česa tako lepega še nismo videli. Tako natančno izdelanih čipk tudi ne. To pomeni na tisoče ur sukanja klekljev,” so se drug za drugim navduševali obiskovalci. Niso se motili. 120 sodelujočih čipkaric, mentorice, šivilje, arhitekt ur niso preštevali. Veliko delo so opravili spoštljivo!
Pred vsemi se bohoti skulptura velikega šotora, ki je v skupno delo prepletel desetine lepoglavskih klekljaric, a nekako ni hotel v kontekst razstave. “Avtorica ideje je japonska umetnica Kiko Sato, ki je skulpturo oblikovala, potem ko jo je prevzela najbolj znana lepoglavska čipka Sonca. Vedeti morate, da japonska kultura svetlobe temelji na senci. Iz tega je nastal šotor občutkov. S primerno osvetlitvijo lahko uživate v igrivih sencah, ki jih na preprogo izrisuje čipka,” je pojasnil arhitekt Silvij Jereb, ki je vse leto usklajeval priprave na razstavo.
Igra senc torej uvaja skupno instalacijo šestih različnih, a skrbno domišljenih zgodb svetlobe v čast čipki in njenim ustvarjalkam. V Idriji bo razstava na ogled do prihodnjega torka, jeseni pa še v Lepoglavi.
SAŠA DRAGOŠ
