Ime kuge, ki je uničila Evropo
Italijanski pisatelj Andrea Molesini je z gostobesedno očarljivostjo v središče Ljubljane prinesel duh in vonj tradicionalne srednje Evrope, v kateri je uglajenost zmagovala nad vsakršnim barbarstvom, tudi nad vojno.
LJUBLJANA > Maria Spada, 35-letna upraviteljica družinske vile v vzhodnem Venetu, avstrijskemu častniku, stotniku Korpiumu, postreže z rižoto, kozarcem vina in pravo kavo v fotelju ob kaminu.
S predstavitvijo antologije manjšinske in priseljenske književnosti v Sloveniji Iz jezika v jezik se je včeraj na Bledu začelo 46. mednarodno srečanje pisateljev v organizaciji Slovenskega centra PEN. Letos bo posvečeno 100. obletnici prve svetovne vojne, udeležilo pa se ga bo približno 90 avtorjev iz okoli 40 držav. Po besedah predsednika Slovenskega PEN Marjana Strojana je srečanje letos sicer krajše za en dan, a je program obsežnejši kot prejšnja leta. Jedro dogajanja se začenja danes, ko bosta potekali tudi tradicionalni okrogli mizi. Letos z naslovoma Zbogom orožje? - prva svetovna vojna skozi oči literatov ter Živimo v vojni ali v miru? - kulturne in politične posledice velike vojne.
Pogovarjata se o skupnih znancih, poletjih na Jadranski obali in Horacu. Ona ima visok ovratnik, on pa monokel. Kot da nista sovražnika v vojni, on skorajšnji zmagovalec, ki je pripeljal svojo vojsko do reke Piave, ona pa lastnica bogate hiše, ki so jo zavzeli in okradli okupatorski vojaki. To je prvo poglavje Molesinijevega romana, ki piše obdobje med novembrom 1917 in oktobrom 1918. Ko so avstrijski in nemški vojaki vdrli v mirna življenja civilistov v pokrajini Veneto. Kar je bilo posledica preboja v Kobaridu, ki se je tako močno zarezal v italijanski zgodovinski spomin, da je nastala celo fraza “E una caporetto,” ki pomeni “To je pa res polom.” Na to je spomnila tudi moderatorka pogovora z Molesinijem, ki sta ga v knjigarni Konzorcij gostila Mladinska knjiga in italijanska ambasada v Sloveniji, Bogomila Kravos, in dodala: “V Italiji so bili še v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja zgodovinarji zelo patetični, ko so pisali o prvi svetovni vojni. V uradni zgodovini je bilo veliko nacionalizma. K sreči se je to obrnilo in v ta kontekst spreminjanja sodi tudi objava dnevnika avtorjeve pratete Marie Spada ter seveda romana Niso vsi pankrti z Dunaja.” Roman se naslanja na dnevniške zapise, ki so izšli leta 1990, a so ti literarizirani in iščejo dušo protagonistov ter njihovega časa. “Predstavniki višjih razredov so se kljub konfliktu srečevali na ravni družbene enakosti. Vabili so se na večerje. To seveda ni veljalo za običajne ljudi. V tem je bila velikanska socialna nepravičnost,” razmišlja Molesini, ki o razmerju med zgodovinskimi dejstvi in fikcijo pravi: “Resničnost ima mnogo več domišljije kot kdorkoli od nas.”
Roman Niso vsi pankrti z Dunaja je pri nas izšel v prevodu Vasje Bratine (Mladinska knjiga, 2013, 352 strani, trda vezava, 29,95 evrov). To je Molesinijev prvenec, njegov drugi roman nosi naslov La primavera del lupo (Volčja pomlad), čez nekaj dni pa izide tretje Molesinijevo delo, roman z naslovom IlPresagio (Slutnja).
“Med vojaško okupacijo se med okupatorji in okupiranci vzpostavi nekakšno nehoteno zavezništvo. S pomočjo domišljije oboji rešujejo svojo samopodobo. Človek se ne glede na vse mora ceniti. Okupator ne glede na grozote, ki jih morda stori. In okupiranec ne glede na to, da je suženj, hlapec,” dinamično razmerje likov v romanu pojasnjuje Molesini.
Roman ni samo zgodba o vojni, miru in ljubezni, temveč tudi o izginjajoči stari Evropi: “Dogaja se v obdobju, ko je bila še živa Evropa belle epoque, kozmopolitska, kulturno razgibana Evropa. Evgen Savojski se je, denimo, podpisoval Eugenio von Savoie, torej je samo v podpisu uporabil tri jezike. To Evropo je uničila odvratna kuga nacionalizma, ki je moč dala, oprostite za politično nekorekten izraz, raji. Moč so res dobile ljudske množice, ampak te množice so imele zelo nesrečno roko pri izbiri svojih voditeljev.” In začelo se je še bolj brutalna polovica dvajsetega stoletja. Ampak to je že naslednja zgodba.
VESNA HUMAR