Improvizacija je nujna, v glasbi in življenju
Bor Zuljan, novogoriški glasbenik, kitarist in lutnjist, ki ta hip opravlja doktorat na Glasbenem konzervatoriju v Ženevi, je na Goriškem že četrtič pripravil festival Dnevi stare glasbe. Če ga vprašate, kaj se ga od vse glasbe najbolj dotakne, bo rekel stara glasba in sodobna glasba. Vse, kar je vmes, se mu zdi preveč. In če bi na vsaki strani tega oceana glasbe poiskali svetilnik, bi se imenovala John Dowland in Giacinto Scelsi.
> Zadovoljni s četrto izvedbo festivala?
“Seveda, sedaj so stvari že bolj utečene, učimo se iz leta v leto. Letos je bil obseg nekoliko manjši, a zato nič manj zanimiv. Gostujoči glasbeniki so bili zadovoljni nad našimi kraji in gostoljubnostjo. Posebej so navdušeni nad festivalom, ki je manjši in pri katerem si prizadevamo za kakovost, a si po drugi strani upamo eksperimentirati. Letos smo tako zavili iz mainstreama stare glasbe v sodobno glasbo z duetom Lazar - Meljnikov ter v staro etno glasbo z bratoma Teofilović.”
> Kako izbirate gostujoče glasbenike, kaj morajo “vsebovati”, da jih povabite?
“Večino povabljenih sem predhodno poslušal, mnogo je mojih osebnih vezi, ki jih imam v Švici in Evropi nasploh. Najpomembneje pri izboru pa je, da v njihovih interpretacijah zaznam nekaj zelo barvitega in originalnega, nekaj več. Ko sem denimo dvakrat poslušal brata Teofilović in obakrat doživel tisto magično, njuno komunikativno moč in karizmo, sem ju povabil. Tudi na novogoriškem koncertu sem bil nad njima očaran in mislim, da tudi vseh ostalih tristo poslušalcev.”
> Rdeča nit letošnjega festivala so dueti. Kaj vam pomeni dialog v glasbi?
“Dueti so po mojem mnenju izredno lepa zasedba, v kateri pride do najbolj neposredne komunikacije. To so hkrati tudi najbolj intimni glasbeni sestavi, glasba pa zahteva poglobitev. Po koncertu Teofilovićev sem še nekaj časa ostal v tistem duhu, težko je bilo priti ven, zapustiti dvorano in se odpeljati domov. Tako močan zvok odzvanja še nekaj časa. Na dobrih koncertih je vedno tako. Tudi duo Tasto solo z dvema neobičajnima instrumentoma, clavisimbalumom in orgelskim portativom, se je lepo prelival in vsi smo z njim odpotovali.”
> Kako pa ste vi doživljali dialog med Milkom Lazarjem in Vasilijem Meljnikovim v tej čudoviti cerkvi s krožnim tlorisom in dežnikastim ostrešjem v Svetem pri Komnu?
“Izjemna sta bila. Videlo se je, da že dolgo časa sodelujeta. Lazarjeva kompozicija je bila napisana prav zanju. Pisal je po navdihu stare glasbe, sicer pa je bila zapisana minimalistično. Opazni so bili baročni vplivi v načinu igranja, saj Lazar dobro pozna baročno glasbo. Vasilij je igral z baročnim lokom, a kompozicija je bila povsem sodobna in glasba poslušljiva, dostopna vsem. Kompozicija, ki nosi naslov 10 pieces je sestavljena iz desetih malih skladb. Dejala sta, da vsakič znova zamenjata vrstni red in tudi improvizirata. Očitno je, da gre za velika interpreta.”
> Za vaš koncert ste izbrali Johna Dowlanda, angleškega Orfeja. Glasba za lutnjo per excellence?
“To je moja prva ljubezen. Že ko sem igral kitaro, sem veliko preigraval njegove skladbe, a bolj kot se poglabljam v njegovo glasbo, bolj vidim, kakšne resne mojstrovine so to. Za lutnjo obstaja malo stvari, ki lahko pridejo ob bok tej glasbi. Gre za zahtevne kompozicije, prav tako so zahtevni tehnika, razumevanje in podajanje. Zanima me sestaviti program koncertnega večera, ki deluje kot celota, tokrat sem ga zasnoval iz treh mojstrovin. Začeli sem s Fantazijo, iz tišine, da bi začaral poslušalce, potem ustvaril lok in pustil, da glasba odide tako, kot je prišla. Prva in zadnja skladba sta skoraj zrcalni. Z mano je sodelovala pevka Marjeta Cerar, s katero se odlično ujameva. Festival smo zaključili živahno s staro plesno glasbo Ensemble dramsam z gosti.”
> Poleg stare glasbe izvajate tudi sodobno.
“Seveda, rad izvajam tudi sodobno glasbo, a selektivno. Menim, da nam manjka glasba, kjer slišimo melodijo, pa ritem in vse tisto, česar pri marsikateri sodobni glasbi ni. Rad imam sodobno glasbo, a opažam, da že sto let delamo stvari, ki nočejo zveneti kot nekaj normalnega. Zanima me seveda tudi etno glasba, zlasti iranska, pa mehiška. Sodelujem s skupino v Ženevi, imenuje se Geneva camerata, katere ideja je mešanje stilov, mešajo se sodobna in stara glasba, glasbe sveta. Ne vem, kam me bo odpeljalo v prihodnje.”
> S čim se trenutno ukvarjate? Opravljate doktorat na temo improvizacije v stari glasbi.
“Improvizacija je nujna kakor v vsakdanjem življenju. Na študij k Dušanu Bogdanoviću sem odšel prav zaradi tega, ker sem se želel poglobiti v improvizacijo v klasični glasbi. Prej sem študiral jazz, za katerega vemo, da je v osnovi improvizirana glasba, pa me je zelo hitro začelo zanimati, kje drugje lahko še improviziramo. Moj doktorski projekt se konkretno ukvarja z improvizacijo pri renesančnih kompozicijah. Pri preučevanju stare glasbe smo namreč ugotovili, da veliko stvari ni zapisanih, partitura služi za osnovo, ampak vsakič jo zaigramo drugače. Pri določenih traktatih so zapisali, kako naj se ta glasba izvaja, na tak ali tak način. Ostajamo v okvirih, a vedno iščemo nekaj novega. To je tudi mene pritegnilo v staro glasbo, ker je, poleg tega, da ima naraven duh, predvsem kreativna. In improvizacija je bila prisotna v klasični glasbi do začetka 20. stoletja, ko se je začelo konzerviranje glasbe ...”
KLAVDIJA FIGELJ
