Interpol je občinstvo pogrel s starejšimi uspešnicami
V torek so se prvič na slovenskih tleh mudili newyorški indie rockerji Interpol, ki so v uro in pol trajajočem nastopu ob solidno zapolnjenih Križankah predstavili 18 skladb iz njihovega več kot desetletnega glasbenega ustvarjanja. Veliko poudarka so dali predstavitvi skladb z zadnjega albuma, a jih je občinstvo mlačno sprejelo, zelo pa se je razgrelo ob številnih starejših skladbah.
LJUBLJANA> Zadnji album s preprostim naslovom Interpol je naletel na zelo medel odziv tudi med glasbenimi kritiki. Ob večkratnem poslušanju se namreč stežka znebimo nekakšnega “žilorezniškega” vzdušja, ki preveva celoten album. Interpolovci nasprotno trdijo, da je to njihov najbolj ekspresiven in dovršen izdelek. Ne glede na deljena mnenja album krasita dve izjemni skladbi, to sta single Lights in rockerski Barricade, ki so ju lahko slišali tudi na torkovem koncertu, kjer sta zazvenela v vsej njuni epski veličini in bogastvu zvoka.
Marsikateri poslušalec iz prednjih vrst si bo prvi Interpolov koncert na slovenskih tleh zapomnil tudi po preveliki glasnosti, ki je marsikomu parala ušesa.
Najmanj so se fantje mudili na predzadnjem albumu Our Love to Admire, ki ga zaradi kompleksnejšega zvoka in odhoda kontroverznega basista Carlosa Denglerja njegov koncertni naslednik Brad Truax (Animal Collective) v nekaj mesecih še ni uspel osvojiti. Odigrali so samo Heinrich Maneuver in Rest My Chemistry.
Zasedbo na odru je poleg “jeklene” postave Paula Banksa (vokal, kitara), Sama Fogarina (bobni) in Daniela Kesslerja (kitara) je sestavljal še Brandon Curtis na klaviaturah, ki je vokalno spremljal tudi “lirika” Banksa. Ta je bil vidno razpoložen in navdušen, tako nad občinstvom kot nad slikovitostjo Križank in Ljubljane: “To je eden najlepših krajev, ki smo jih kdaj obiskali,” je dejal.
Občinstvo pa je zlasti čakalo na njihove zgodnje uspešnice s prelomnih albumov Turn on the Bright Lights (2002) in Antics (2004). Slow Hands, C`Mere, Narc, The New, Not Even Jail, Leif Erikson, Say Hello to the Angels je zgolj nekaj najbolj prepoznavnih skladb, ki so zaznamovale glasbeni izbor indie sladokuscev zadnjih deset let. Ljubitelji prve plošče pa so z izjemo Obstacle 1, ki so ga vendarle dočakali čisto na koncu torkovega nastopa, ostali brez najbolj markantnih mojstrovin s prvenca; PDA, NYC, Stella Was a Diver and She Was Always Down.
Fantje so tako navkljub profesionalnemu in uigranemu nastopu ter nenavadni sproščenosti frontmana Banksa, ki “slovi” po redkobesednosti in avri skrivnostnosti, poslušalce pustili brez “tistega nekaj več”, ki doda piko na i nastopu v živo. Nastop je bil sicer korekten, žal pa mu je primanjkovalo nekaj nepredvidljivosti, kar bi poslušalca poneslo v neslutene Interpolove svetove.
BILJANA PAVLOVIĆ