(INTERVJU) Na svetovni dan varstva živali o treh knjigah pesmi in podob primorskih ustvarjalk

Tanja Badalič Volk: “Zbirka Razraščanja je nastala kot nadaljevanje tokokroga moje prve pesniške zbirke Rosa Canina, v kateri se prav tako posvečam odnosom med bitji, čeprav na malo drugačen način. V obeh zbirkah je večina pesmi naslovljena z rastlinskim imenom v slovenščini in latinščini. Latinščina velja za jezik znanosti: v naravoslovnih vedah jo uporabljajo za točno poimenovanje vrst (da se izognemo nesporazumom), medtem ko lahko ljudski jezik uporablja več imen za isto rastlino. Z izbiro obeh jezikov sem želela poudariti, da pesmi črpajo iz jezika znanosti in hkrati ljudskega znanja, vsakdana. Razraščanja so nastajala slaba tri leta; večina pesmi je nastala spomladi leta 2021. Gre za poezijo, ki reflektira naravo v širšem pomenu: od okolja, živih in neživih bitij do odnosov, ki se prepletajo in razraščajo med njimi. Poudarek je na človekovem odnosu do narave, kot ga jaz vidim in čutim.”

Jana Kandare: “Navdihuje me lepota, skrivnostnost življenja in njegova večplastnost - vse to vidim v naravi, ljudje smo zadeve zbanalizirali, v naravi pa je še vedno vse sveto, magično in mistično. V pisni in grafični obliki zato uporabljam staroverske, alkimistične in ezoterične simbole. V Živalskih baladah zavestno postavljam živali v (bolj ali manj) znane mite, bajke, duhovne in filozofske prakse, da bi v njih prepoznali naše zrcalo - kot pišem v uvodni besedi, so nam živali bližje, kot se zavedamo, in bolj podobne, kot bi si želeli. Verjamem, da vsako pisanje (moje zagotovo) nosi v sebi drobce univerzalnega praspomina - od tod moja obsedenost z miti in bajeslovnimi bitji.”

Tina Volarič

ilustratorka in pesnica

“S spoznavanjem načinov življenja ne-človeških živali in rastlin za začetek uvidimo, da je človek, ko se je večvrednostno postavil nad druge, zašel v perverzen, zgrešen položaj.”

Tinka Volarič: “Knjiga umetnice (tj. oblika umetniškega izraza v obliki knjige) je rezultat sodelovanja v mednarodnem projektu Narava in moralni status živali v antiki in srednjem veku. Kot ilustratorka sem se odzvala na raziskave filozofov o odnosu človeka do drugih živali v omenjenih obdobjih. Vzporedno sem vodila 'umetniški dnevnik', kamor sem dodajala risbe, fotografije in pesmi o svojih vsakodnevnih srečanjih z živalmi ali mislimi in idejami o njih. Čeprav bi lahko to bil neskončen proces, sem ga morala projektno zaključiti: naredila sem izbor in ga sestavila v celoto. V tej fazi sem se srečala z oblikovalko Mašo Pušnik, ki je knjigo 'oblekla v obliko', ki ji najbolje pristoji.”

Tanja: “Znanost pravi, da smo v geološki dobi antropocena (nekateri gredo še dlje in dobo imenujejo že kapitalocen), torej dobi, kjer je človekov vpliv na okolje in odnose v njem tako močan, da spreminja geologijo in ekosisteme na Zemlji. Človek za svoje potrebe goji in redi izključno nekaj vrst rastlin, gliv in živali, medtem ko uničuje in opustoši življenjsko pestrost tega planeta zgolj iz pohlepa po vse več dobrinah, ki jih v večini primerov ne potrebuje za preživetje. Menda vsak dan izumre več deset vrst sobitij, menda smo priča šestemu množičnemu izumrtju vrst v zgodovini planeta, čemur v večji meri botruje ravno človek. Človek neumorno krči življenjski prostor drugih entitet, na silo in z betonom si prisvaja zemljo, jo zastruplja; živali pobija in lovi (tudi tiste z rdečega seznama) s številnimi izgovori, v ozadju katerih je (največkrat) denar. Res je, da nastajajo tudi nove vrste, in vendar zavedati se moramo, da ne gre samo za izginevanje vrst, ampak živih in neživih entitet (gliv, rastlin, živali, bakterij, kristalov itd.) kot posameznic in posameznikov, o katerih življenju, odnosih in kulturi (!) vemo zelo malo ali skoraj nič. Vsaka entiteta, vsako bitje ima samo po sebi svojo vrednost, vsako je popolno takšno, kakršno je in glede na tisto, kar potrebuje za lasten obstoj. Kljub temu človek vrednoti ostala bitja iz svojega zornega kota. Inteligenco in zavedanje lastnega jaza živali, na primer, največkrat meri glede na velikost njihovih možganov (seveda v primerjavi s človeškimi) in glede na prepoznavanje njihove lastne podobe v ogledalu. Če pogledamo inteligenco sodelovanja in povezovanja entitet v naravi, kot so na primer drevesa, glive in razni drugi mikroorganizmi, ki so po podobnosti človeku še bolj oddaljeni kot ne-človeške živali, potem bi se končno morali zavedati, da nismo krona stvarstva. Glive so obstajale mnogo pred nami, zelo verjetno nas bodo tudi preživele in celo našle strategije, kako razkrojiti vso strupeno nesnago, ki jo puščamo za sabo ... Zelo pa mi je žal in hudo za bitja, ki jih na silo vlečemo s sabo v umirjanje in izumrtje. Vse te zamisli se prepletajo tudi v Razraščanjih.”

Tanja Badalič Volk

pesnica in ilustratorka

“Glive so obstajale mnogo pred nami, zelo verjetno nas bodo tudi preživele in celo našle strategije, kako razkrojiti vso strupeno nesnago, ki jo puščamo za sabo.”

Jana: “V ljudskem izročilu in kozmogonskih mitih živali (pa tudi rastline) nastopajo v glavnih vlogah, sodobni 'misleči človek' pa jih je zreduciral na stranske like, katerih edini pojavni smisel je podpreti glavnega igralca, torej človeka. Ne pristajam na antropocentrično ureditev sveta, verjamem, da je takšna delitev na 'nižja' in 'višja' bitja izvirni greh naše družbe, ki se tragično odraža tudi v medčloveških odnosih. Več o našem ravnanju z živalmi in o nepojmljivih krutostih, ki jih jemljemo za samoumevne, pa piše Jadranka Juras v zaključku Živalskih balad.”

Tinka: “Ko začnemo pozorno in radovedno opazovati svet, katerega del smo, to vpliva tudi na to, kako ga doživljamo. S spoznavanjem načinov življenja ne-človeških živali in rastlin za začetek uvidimo, da je človek, ko se je večvrednostno postavil nad druge, zašel v perverzen, zgrešen položaj. Na vsakem koraku se lahko srečamo z antropocentričnimi pogledi, kjer ljudje gledamo na druge organizme skozi svoje lastno razumevanje. Radi bi jih razumeli, seveda po svoje. Tega se je težko otresti. V svojem delu poskusim izhajati iz nevednosti, čudenja in tega, da je meja med vsemi nami veliko bolj porozna, nepotrebna, kot si mislimo. Vprašanje je, zakaj jo ljudje skozi stoletja različno zagrizeno vzdržujemo. Te dni sem ravno v Dalmaciji, kjer ponoči strmim v fantastični (tudi to je človeški koncept!) fluorescirajoči podvodni svet v soju ultravijolične luči. Kaj ob tem živi morska kozica? Kaj ob tem živi par s psom, ki gre mimo? Kaj pa pes?”

Jana Kandare

pesnica in oblikovalka

“Ne pristajam na antropocentrično ureditev sveta, verjamem, da je delitev na 'nižja' in 'višja' bitja izvirni greh naše družbe, ki se tragično odraža tudi v medčloveških odnosih.”

Katera pesem oziroma verz ali misel najbolje povzema, kar vam je posebej blizu?

Tanja: “Vsaka pesem je kamenček mozaika, ki se prepleta, razrašča in ruši pred mojimi očmi. Verz 'Mikoriza med neukročeno divjostjo in dvonožci je presekana' pa gotovo povzema bistvo zbirke.” (Mikoriza je je sožitje med glivami in višjimi rastlinami., op. a.)

Jana: “Mogoče ni najljubša, zagotovo pa najbolj osebno izpovedno opiše moj življenjski kredo pesem Pegaz. Del nje pravi: 'Moje misli so krilati konj,/ ki poklekne samo iz ljubezni./ Skozi prostor, čas in ognjene obroče/ varno ponesejo mnogotere resnice,/ ne maščujejo se v imenu božje pravice/ in ne polagajo žrtev na nikogaršnji oltar.”

Tinka: “V pesmih pišem o različnih tematikah. Več jih govori o 'živalskem' v ljudeh in o 'človeškem' v živalih, čeprav tega ne želim tako imenovati in razdvajati. Težko izpostavim verz, ki bi kaj povzel - pesmi govorijo le kot celota. Lahko pa navedem del pesmi Na dlani, v katerem se dotaknem ravno našega pogleda 'od zunaj' na svet drugih živali: V dlaneh jih pridržiš/ enega po enega/ jih poskusiš dojeti spoznati proučiti/ z natančnostjo biologa/ ali sanj otroka/ dokler ne doumeš/ da si le ogleduh/ ki je prišel na svoj račun.'"

Tanja: “Celotno moje ustvarjanje (pesniške zbirke in slikanice) so po mojem mnenju artivistične (iz besede artivizem: art in aktivizem). Če ne bi pisala na tak način, torej aktivistično, vendar z umetniško noto, sploh ne bi pisala. Želim si, da bi moje pisanje bralstvo spodbudilo k razmisleku o človekovem odnosu do sobitij in okolja, da bi se bralci in bralke poskusili oziroma poskusile vživeti v kožuh, luske, perje, lubje, korenine, hife itd. drugega bitja ter na tak način začeli oziroma začele spreminjati svoj odnos do sobitij. Ker to je najmanj, kar lahko storimo kot ljudje.”

Jana: “Nimam se za aktivistko - premalo naredim, da bi si zaslužila to epoleto -, naivno pa računam na to, da bo personifikacija živali pri bralcih sprožila vsaj razmislek, če že ne 'aha momenta'. Biti vegan zagotovo ni dovolj, je pa dober začetek!”

Tinka: “Sem precej tiha pesnica. Nikoli se nisem postavljala na oder, niti aktivističen ali pridigarski. V tem registru se ne znam izrekati. V pesmi stopam skozi druga vrata, in tako tudi pesmi pridejo do bralk na tišji način. Mislim, da v bralcu lahko nekaj zganejo na intimnejši, bolj introvertirani ravni. Čustveno in senzitivno pred razumskim. Če se kdaj komu v družbi tega doživljaja izoblikujeta tudi racionalna misel in dejanje, bo poezija lahko segla daleč.”