(INTERVJU) Teja Reba: “Umetnost ni nikoli obstajala zato, da bi potrjevala obstoječi red”

Zadnje čase zelo pogosto izražate mnenje glede potez, ki jih vleče ministrstvo za kulturo pod vodstvom Ignacije Fridl Jarc. Zdi se, da razprave zelo hitro eskalirajo in smo spet pri naših in vaših. Kako vi razumete situacijo?

“Demokracija ne temelji na lojalnosti oblasti. Lahko se o družbenih vprašanjih ne strinjamo, ne da bi drug drugega razglasili za sovražnika. Pri nas se kritika prehitro razume kot osebni napad ali politična izdaja namesto kot prispevek k boljši javni razpravi. Prav zato se mi zdi problematično, ko se kulturo sistematično izkorišča za ideološko bojišče. Takšen diskurz ustvarja vtis, da javna sredstva niso namenjena javnemu interesu, ampak financiranju političnih nasprotnikov. Že od osamosvojitve namreč poslušamo očitek, da je kultura spolitizirana, da gre za prostor privilegiranih levičarjev, ki naj bi z javnim denarjem širili določeno ideologijo. Ta narativ je postal skoraj samoumevni del političnega govora desnice. Hkrati pa se njihova lastna kulturna politika predstavlja kot nekaj nevtralnega, zdravorazumskega ali celo nadpolitičnega. Kot da pri tem ne gre za ideološko izbiro, ampak zgolj za vzpostavljanje reda, uravnoteženje in depolitizacijo. Oprostite, ampak takšna nevtralna kulturna politika ne obstaja. Vsaka kulturna politika temelji na določenem vrednostnem sistemu. Zato se mi zdi bolj pošteno odkrito povedati, za kakšen kulturnopolitični projekt gre. O tem lahko vsaj razpravljamo. Težava pa nastane, ko se ena politična vizija predstavlja kot edina neideološka, vse druge pa kot ideološke in zato manj legitimne.”

S tem je povezana tudi ločnica glede razumevanja tradicionalne kulture kot tiste prave in urbane, pogosto skoraj že degenerirane?

“Ko poslušam te izjave, imam občutek, da ne govorimo toliko o kulturi kot pa o določeni predstavi sveta. V tej predstavi obstaja izgubljeni red, ki naj bi ga sodobna družba porušila. Obstaja tradicija, ki naj bi bila odrinjena. Obstaja “običajni človek”, ki naj bi ga kulturne elite prezrle. In obstaja sočasna umetnost, ki naj bi postala simbol vsega, kar je šlo narobe. Takšna pripoved je politično zelo učinkovita, ker vedno potrebuje nasprotni pol. Potrebuje nekoga, ki naj bi bil odgovoren za izgubo tega reda. Ampak ta slika je precej umetno ustvarjena. Že pojem tradicije ni nekaj, kar bi obstajalo zunaj zgodovine. Vsaka tradicija je rezultat neštetih sprememb, vplivov, konfliktov, novih interpretacij. Kar danes razumemo kot tradicijo, je bilo nekoč sodobnost. Tradicija ni fosil. Je neprekinjen proces spreminjanja. Prav zato se mi zdi nevarno, ko se tradicijo začne predstavljati kot nekaj čistega, nespremenljivega in ogroženega. Takrat postane politični mit. Ne govorimo več o zgodovini, ampak idealizirani predstavi preteklosti, s katero presojamo sedanjost. Podobno je z idejo reda. Umetnost ni nikoli obstajala zato, da bi potrjevala obstoječi red.”

Zdi se, da se v razgretih razpravah pogosto pozabi, da se je država odločila, da smo se mi odločili, da sta kultura in umetnost javno dobro.

“Res je. Zelo pogosto slišimo, da država financira umetnice in umetnike, ker naj bi bili sami po sebi upravičeni do javnega denarja. To je napačno izhodišče. Država ne financira umetnic in umetnikov zaradi njih samih. Financira dejavnost, ki jo je sama opredelila kot javni interes. To je bistvena razlika. Enako velja za zdravstvo ali šolstvo. Ne financiramo posameznikov zaradi njih samih, ampak dejavnosti, za katere smo kot družba presodili, da so pomembne za skupno dobro. Zato je zelo zavajajoče, ko se ustvarja vtis, da država “preživlja umetnike”. Umetniki so izvajalci javnega interesa na področju kulture, ki ga je država sama opredelila v zakonodaji.

Drugi argument pa je še bolj zanimiv: država ne bi smela podpirati tako velikega števila umetnikov, ampak samo najboljše. Toda vrhunski dosežki ne nastanejo iz nič, nastanejo iz široke baze. To dobro razumemo pri športu. Nihče ne reče, da bi morali vlagati samo v Pogačarja ali v Garnbret. Vemo, da vrhunsko športnico ustvarijo leta sistematičnega dela: športna društva, trenerji, lokalni klubi, mladinske selekcije, infrastruktura, tekmovanja in številni športniki, ki nikoli ne bodo postali prvaki, pa so kljub temu nepogrešljiv del sistema. Če želimo vrhunske ustvarjalke in ustvarjalce, mednarodne uspehe in umetniške presežke, moramo ustvarjati pogoje, v katerih lahko nastajajo različne prakse, generacije in estetike. Ne vemo vnaprej, kdo bo ustvaril naslednje pomembno delo. Prav zato javni sistem ne vlaga samo v že uveljavljena imena, ampak omogoča razvoj novih avtorjev, eksperiment, raziskovanje in tveganje. Kultura ni proizvodna linija, kjer lahko vnaprej izračunaš, kdo bo ustvaril mojstrovino. To je živ ekosistem. In kot vsak ekosistem potrebuje raznolikost.

Šele iz te raznolikosti lahko nastanejo dela, ki pozneje postanejo kanon, dediščina ali mednarodni uspeh. Zato je edino resno vprašanje, ali ustvarjamo dovolj široke in dobre pogoje za sektor. No, pa pridemo do jedra spora. Vprašanje postane, kdo sploh določa, kaj je kakovost? Če začnemo javni interes razumeti tako, da si podporo zaslužijo predvsem tisti, katerih pogled na svet se ujema s kulturno politično vizijo oblasti, ne govorimo več o strokovni presoji. Govorimo o redefiniciji javnega interesa. Je država skupni okvir, ki ustvarja pogoje, da lahko sobivajo različne prakse, pogledi in družbene izkušnje, ali sodnik, ki določa, katera izkušnja je bolj legitimna od druge? Država ni lastnik kulture, je njen skrbnik.”

Zgodba z javnim zavodom za sodobni ples se zdi ponovno končana. Ne morem se znebiti občutka, da je sodobni ples vedno znova ugrabljen oziroma žrtev manipulacije z vseh strani. Zakaj po vašem mnenju prav sodobni ples?

“Po mojem slovenska kulturna politika že od osamosvojitve naprej nosi precej konservativno strukturo. Ne mislim nujno v ideološkem smislu, ampak v smislu delovanja sistema. Znamo ohranjati obstoječe, veliko težje pa ustvarjamo novo. Ne znamo ustvarjati pogojev za nova umetniška področja, nove institucije, nove razvojne modele. Pri tem odgovornost ni enostranska. Na desnici je sodobni ples pogosto predmet odkritega nasprotovanja. Zaradi svoje eksperimentalnosti, mednarodne vpetosti, izrazite prisotnosti v nevladnem sektorju in kritičnega potenciala ga ta del razume kot nekaj tujega lastni predstavi kulture. Na levi pa problem praviloma ni ideološki, ampak političen. Kljub dolgim mandatom slednjih in številnim obljubam ni bilo dovolj volje za razvojni premik. Nihče ni bil pripravljen odpreti vprašanja prerazporeditve sredstev in ustvariti prostora za novo nacionalno institucijo. Lažje je namreč upravljati obstoječ sistem kot poseči v njegova razmerja. Vprašanje plesnega področja je v Sloveniji namreč odprto že več kot trideset let. Leta 2011 je bil po mnogih elaboratih pod ministrico Majdo Širca končno le ustanovljen Center sodobnih plesnih umetnosti in pol leta kasneje, pod Janševo vlado, ukinjen. Zdaj se je zgodba ponovila.”

Vprašanje javnega zavoda za sodobni ples se pogosto sopostavi z vzpostavljanjem in ukinjanjem Muzeja slovenske osamosvojitve. Je res potrebno vedno tako radikalno zastaviti, ukinjati?

“Mislim, da je bila ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve kulturnopolitična napaka. Razumem strokovne argumente, da področje osamosvojitve že pokriva Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Toda kulturna politika ni samo organizacija institucij. Gre za simbolne vrednosti. Po mojem bi bilo veliko bolj smiselno muzej takrat vsebinsko premisliti in ga odpreti pluralni interpretaciji procesa osamosvojitve. Osamosvojitev namreč ni last ene politične opcije. Je skupna zgodovina države. Muzej bi moral pokazati njeno kompleksnost - različne politične poglede, družbene procese, mednarodni kontekst, uspehe, napake, konflikte, izbrise, afere, razvoj demokracije. Namesto tega smo dobili še eno epizodo kulturne vojne. Podobno se danes dogaja z javnim zavodom za sodobno plesno umetnost.

Tudi tukaj gre za vprašanje, kaj ta umetnost simbolno predstavlja. Ples je umetnost telesa. In telo nikoli ni samo telo. Vedno nosi predstave o redu, disciplini, lepoti, spolu, delu, moči in svobodi. Zanimivo je, da konservativni pogled vseh političnih barv praviloma nima težav s telesom kot takim. Balet je cenjen. Šport imamo radi. V obeh primerih gre za telo, ki ga razumemo skozi disciplino, hierarhijo, tehniko, ideal lepote ali merljiv rezultat. Sodobni ples pa telo razume drugače. Ne zanima ga idealno telo, ampak vsako telo. Razmerje med posameznico in skupnostjo. Med časom in produktivnostjo. Med avtoriteto in svobodo. Med normo in razliko. Med tem, kar razumemo kot samoumevno, in tem, kar bi lahko bilo drugače. Pokaže nam, da noben družbeni in telesni red ni edini mogoč. Vprašanja o svobodi in možnostih drugačnega sobivanja pa so za tiste, ki kulturo razumejo predvsem kot potrjevanje strankarske, narodne in normativne identitete, zagotovo lahko nelagodna in posledično nezaželena. Ampak družba, kot si jo predstavlja trenutna koalicija, ne obstaja. Družba ni monokultura.” •