Intimno himnični Simple Minds
Bili so časi, ko so jih v oddajah med vriskanjem najstnic napovedovali kot “najboljši bend v vesolju”, in prišli so časi, ko smo se lahko na prizorišče koncerta z njimi sprehodili domala z ramo ob rami. Ločila sta nas zgolj varnostnika, ob naši pozornosti pa so se člani skupine z Jimom Kerrom na čelu le prijazno nasmihali.
GRADEŽ> Jez Nazaria Saura, obmorsko prizorišče festivala Ospiti d'autore (kantavtorski gosti), ki je minule dni gostil Morrisseja, Ala Jarreaua in Damiena Ricea, pred dvema letoma pa je na njem izjemen koncert darovala Patti Smith, je bil že nekaj dni pred sobotnim koncertom razprodan. 1500 poslušalcev, kolikor jih sprejme, če so ti pripravljeni stati, je že ob uvodni I Travel z druge plošče Empire and Dance iz leta 1980 z obvladanjem ne ravno lahke snovi dokazalo seznanjenost s turnejo 5x5, na kateri naj bi Simple Minds igrali po pet skladb s prvih petih plošč. “Trenutno so na turneji s kar tremi različnimi izbori skladb. Na nekaterih igrajo zlasti zgodnje, na nekaterih mešano, na nekaterih pa novejše skladbe,” nas je poučila skupina Nemcev srednjih let, ki je v prvi vrsti razprla nemško zastavo, na kateri je bilo sešitih mnogo manjših zastavic in napis: “Mi potujemo zaradi vas in uživamo vsak trenutek. Radi vas imamo!” Bili so tudi v Hali Tivoli leta 2006, v Gradež pa so se pripeljali le na koncert škotske zasedbe, ki je svojo prvo ploščo Life in a Day izdala leta 1979, svetovno slavo dosegla šele s sedmo Once Upon a Time leta 1985.
Da so glasbeniki v formi, smo sicer opazili že na ulici, a sta se zlasti prijatelja iz mladosti, pevec Jim Kerr (1959) in kitarist Charlie Burchill (1959) odlično odrezala tudi na odru. Prvi še vedno ohranja tako prepoznaven, brezhiben vokal, kakor nenavadne plesne gibe, vedno naklonjeno italijansko občinstvo nagovarja v italijanščini in mu večkrat predaja mikrofon. Navkljub napovedi, da bodo oder zavzele zgolj skladbe izdane do leta 1982, je skupina na veliko veselje občinstva nekajkrat kršila nenapisano pravilo.
Glavnino programa so resda sestavljale skladbe iz zgodnjega obdobja, saj smo slišali tudi Love Song, Celebrate, raritete, kakršne so Fear of Gods, In Trans asMission ali The American, več skladb s plošče z New Gold Dream (81, 82, 82, 84), med katerimi je najglasneje odzvanjala Someone Somewhere in Summertime. Ob tem je treba priznati, da so skladbe izgubile nekdanji ekstravagantni novovalovski naboj in so s poudarjeno elektroniko zvenele precej sodobno. A zgodile so se tudi Waterfront, Don't You (Forget About Me), See the Lights (iz 1991, najmlajša tokrat) in v dodatku sklepna Alive and Kicking. Med slednjimi ni bilo dvoma, da tudi največji oboževalci, ki so jih najbrž slišali ničkolikokrat, niso imuni na njihov izjemen himnični naboj.
Poldrugo uro glasbene predstave pa je za dve skladbi skrajšal izpad elektrike med v odlično zagnano instrumentalno Theme for Great Cities v dodatku, po vrnitvi pa so se očitno razočarani odpovedali še Ghost Dancing, s katero naj bi sklenili nastop.
Bil je to še en koncert, ki podobno kakor ljubljanski iz leta 2006 ne potrebuje posebnih efektov, saj je petčlanska zasedba ponudila občinstvu natančno tisto, za kar je plačalo vstopnino: odlično glasbo. In najbrž nekaj nostalgije. Če bi še ozvočenje zadovoljivo odigralo svojo vlogo, bi bilo ob intimno zasnovanem, a stadionsko zvenečem koncertu obojega še več.
MAJA PERTIČ GOMBAČ
