Iskal očeta, našel sebe
Moderni klasik Truman Capote s svojimi najmogočnejšimi deli že več desetletij domuje tudi v slovenščini, v zbirki Moderni klasiki pri Cankarjevi založbi pa je izšel še njegov zgodnji, a takisto močan roman Drugi glasovi, druge sobe (Other voices, other rooms, 1948).
Razvpiti ameriški pisatelj Truman Capote (1924-1984) slovi tako po romanih Zajtrk pri Tiffanyju (1958) in Hladnokrvno (1966) - v prvem je razgalil duhovne ruševine navidez lahkožive glavne junakinje, v drugem pa svoj kontroverzni odnos do fantovskega dvojca, ki je umoril štiričlansko kansaško družino in ki ga je pisatelj vse do izvršitve smrtne kazni obiskoval v zaporu - kakor po ekscentričnem estradnem slogu življenja, s katerim je uživaško oglaševal svoja dela.
Hollywood se ni lotil le Zajtrka in Hladnokrvnega; leta 1995 je režiser David Rocksavage posnel sicer manj uspešen film po Drugih glasovih, drugih sobah, pisateljevem romanesknem prvencu, ki ga je 62 let po izvirnem izidu vestno poslovenila in s poglobljeno spremno besedo obogatila Suzana Tratnik.
Deloma avtobiografsko zgodbo, ki jo je sam označil za “poetično eksplozijo zelo zatrtega čustvovanja”, je Capote posvetil svojemu tedanjemu ljubimcu Newtonu Arwinu, kot moto pa navedel svetopisemske besede: “Srce je zvijačnejše od vsega in zahrbtno; kdo ga more doumeti?” (Jeremija, 17,9). Zakaj pisatelj se v tem pionirskem delu, enem prvih romanov o homoseksualnosti in transseksualnosti, ubada z junakovim spoznavanjem in sprejemanjem sebe. Mimogrede: za dodaten vik in krik je leta 1948, tik pred razcvetom McCarthyjeve gonje zoper komuniste, homoseksualce in podobno “golazen”, poskrbela na knjigi natisnjena fotografija deškega pisatelja z rokami, lagodno položenimi na mednožje.
Tako nedolžni in obenem pohujšljivi Truman Capote je nekoliko spominjal na trinajstletnega Joela, ki mu sledi v romanu. Poba se po materini smrti iz New Orleansa odpravi na alabamsko podeželje, da bi tamkaj spet zaživel z očetom, ki je sina zapustil ob rojstvu. Ob prihodu v skrivnostne kraje zgodbo drug za drugim naseljujejo čudaški liki: nekdanji suženj Jesus Fever, njegova hči Zoo z opazno brazgotino na vratu, divje možato dekle Idabel, transvestitski mladenič Randolph, stari temnopolti puščavniški vrač Little Sunshine, cirkuška pritlikavka Wisteria, kajpak tudi fantov oče, ki ni nikakršen junak, marveč nebogljen invalid, nema žrtev krvavega izteka nesrečne ljubezenske štorije, ki svojo voljo uveljavlja z metanjem teniških žogic in čigar zadnje sredstvo sporazumevanja so srepe, zgovorne oči. Capote jim pred bralcem postopoma snema maske, sestavlja mozaik tesno prepletenih usod in razkriva, kako je vsak po svoje primoran živeti z demoni lastne minulosti. Svoji danosti ne uideš, se znova in znova izkaže, denimo skozi opis temnopoltega vrača, ki noče in ne more uiti iz grozljivega fantomskega hotela, kajti “če bi odšel, kakor je bil nekoč že naredil, bi druge sobe, drugi glasovi, izgubljeni in mračni, brenkali v njegovih sanjah”.
Capote, ki se vseskozi poigrava z zamenjevanjem človekove dejanske in družbeno določene spolne vloge, v osrčje romana ne postavi trinajstletnika, skozi čigar oči opazuje dogajanje, marveč ljubiteljskega slikarja Randolpha, transvestita, v marsičem podobnega njemu samemu, pisatelju, o čemer v spremni besedi piše tudi prevajalka.
Čeprav je roman Drugi glasovi, druge sobe vse prej kot didaktičen, sta njegovi temeljni silnici tako sprejemanje sebe kakor dopuščanje drugačnosti drugih. V Randolphovem spominu vztrajno odzvanjajo besede dekleta, ki mu je nekoč dejala, da “pamet še upošteva nasvet, toda ne srce” in da je “vsaka ljubezen, ki je v človekovi naravi, naravna in lepa”.
ANDRAŽ GOMBAČ
