Iskalec v kraljestvu črnih sonc
Iz najnovejših del Dušana Kirbiša - nekatera nosijo lansko, druga pa letošnjo letnico - pred gledalčeve oči z rdeče in črne barvne gmote stopajo figure. Ob novih Kirbiševih platnih, ki jih kustos razstave Andrej Medved imenuje črna sonca, pa bo do 24. aprila v Monfortu na ogled tudi nekaj avtorjevih slik iz prejšnjih obdobij.
PORTOROŽ > Dr. Miško Šuvaković je namreč o Kirbiševem delu napisal obširno razpravo Singularnost podvojevanja, ki je izšla ob otvoritvi in v kateri se posveča analizi Kirbiševega slikarstva od začetka pa do danes.
Dušan Kirbiš (1953, Jesenice) je po študiju ter slikarski in grafični specialki na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost konec 80. let študiral in ustvarjal v Berlinu. Prav to obdobje, ko je imel priložnost delati v ateljeju slovitega nemškega umetnika Georga Baselitza, je po oceni Andreja Medveda odločilno vplivalo na Kirbiševo slikarsko življenje: “Nemška skušnja je Kirbiša zelo zaznamovala. Vidna je predvsem v vplivih smeri 'heftige malerei', čeprav je treba poudariti, da je Kirbiš vedno ustvarjal v dialogu, pogovoru. To pomeni, da je vedno znova našel svoje rešitve in vplive izpeljeval po svoje.” Avtorjevo “nemško obdobje” je na razstavi Pleme, ki sicer pred gledalca postavlja avtorjevo najnovejšo produkcijo, predstavljeno z dvema postajama, z deloma (Der Fall Wagner, 1988 in Zarathustra, 1989).
Po Medvedovi oceni je Kirbiš, zdaj profesor na oddelku za tekstilno tehnologijo Fakultete za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani, izjemno raznolik slikar: “Njegov opus je tako izjemno različen, da bi slike iz različnih obdobij lahko tako na oko pripisali različnim slikarjem.”
Šuvakovićeva monografija oziroma razprava Singularnost podvojevanja, ki je izšla pri ediciji Artes, po oceni Andreja Medveda prinaša drugi, zunanji pogled na delo slikarja, o katerem je od slovenskih umetnostnih zgodovinarjev in likovnih teoretikov največ pisal dr. Tomaž Brejc.
Za Kirbiševo nemško obdobje je bila značilna figura, sicer drugačna, bolj narativna od te, ki jo vidimo v ciklusu Pleme. V kasnejših obdobjih se je z njegovih platen umaknila, za nekaj časa jo je zamenjala celo beseda. Pred štirimi, petimi leti je Kirbiševo slikarstvo zaznamoval Art and Language, kar pomeni, da so z monokromne podlage pred gledalca stopale besede, ki so oznanjale vsebino oziroma sporočilo - te slike je, združene v ciklu Snov in sanje, pred tremi leti razstavil v novogoriški Mestni galeriji.
Potem pa se je po Medvedovem mnenju zgodil obrat: ciklus Pleme, ki so ga v Monfortu obiskovalcem predstavili minuli petek, po Medvedovem mnenju predstavlja Kirbišev most do lastnih slikarskih začetkov - vrnitev k figuri. “Črna je ob rdeči ena temeljnih barv njegovega sodobnega opusa. A večjo vlogo kot ta monokromatska podlaga ima figura, ki plava v neki tekočini. Ta je lahko tako konkretna kot tudi metafizična in duhovna. Pomembna je vloga telesa, človeške figure na njegovih slikah - slednjo upodablja z vsemi njenimi komponentami: z željo, s strastjo, transcendenco, konkretno, čutno, haptično površino.”
Medved vidi Kirbiša kot iskalca: “Ko zaključi ciklus, se pripravi na popolnoma nove likovne izzive. V tem pogledu je nedvomno razumski slikar - če si z neko strastjo vezan na neko temo, jo obdeluješ do onemoglosti; on pa ni tak tip slikarja. Znotraj neke teme ustvari sicer številna dela, a ko se zasiti, začne iskati nova izhodišča.”
MAKSIMILJANA IPAVEC