Iskanje svetlobe v črnini
Razstava fotografij, ki jih Jože Suhadolnik razstavlja v Jakopičevi galeriji, gledalcu ponuja (p)oseben vpogled v delovanje skupine NSK.
LJUBLJANA>Jože Suhadolnik (1966) bržkone hrani najobsežnejši opus fotografij Neue Slowenische Kunst (NSK) od njegove ustanovitve skupine leta 1984 pa vse do leta 2000. V Suhadolnikovem arhivu naj bi se v tem času nabralo okoli pet tisoč posnetkov, v Galeriji Jakopič pa tokrat predstavlja izbor 59 črno-belih fotografij velikega formata, ki so razporejene v tri tematske sklope: Laibach, Krst pod Triglavom, Irwin, četrti pa obravnava različne kontekste omenjenega gibanja.
Neue Slowenische Kunst (NSK) je gibanje, ki je nastalo leta 1984, njegovo delovanje pa je vključevalo različne umetniške prakse - od gledališča, glasbe, slikarstva, literature, filozofije do oblikovanja in performansa. V NSK so se sprva združili glasbena zasedba Laibach, likovniki Irwin in gledališka skupina Sestre Scipion Nasice, kasneje sta se jim pridružila še Rdeči pilot in Noordung. Leta 1990, v času nove politične, ideološke in gospodarske reorganizacije Evrope, se je preoblikoval v državo, v utopično virtualno državo.
Suhadolnik je razstavo naslovil Album, poimenovanju pa je botroval njegov odnos do fotografij. Te namreč avtor desetletje po tem, ko je gibanje prenehal dokumentirati, vidi z distance, in presenetljivo - kot družino. Seveda je ne razume konvencionalnem smislu, marveč kot krog ljudi, ki si drug drugega niso izbrali, temveč jih je združila nujnost (v tem primeru predvsem umetniškega) obstoja.
V katalogu razstave je avtor spremne besede Tevž Logar poudaril, da Suhadolnikove fotografske podobe niso kronika gibanja NSK, temveč nam pripovedujejo zgodbe o prostorih, ljudeh in trenutkih: “A vendar so prav te iste zgodbe za slehernega gledalca popolnoma drugačne. Album torej.”
Vodja Galerije Jakopič in kustosinja razstave Marija Skočir poudarja, da razstava NSK obravnava kot motiv in se namenoma distancira od kakršnekoli obravnave NSK kot umetniškega gibanja, političnega ali ideološkega koncepta, predmeta filozofskih razprav ali umetnostnozgodovinskih kritik, družbenega pojava, fenomena, kulta: “Album želi intrigirati, ne provocirati. Želi prezentirati, ne komentirati. Želi sporočati, ne ilustrirati. Kliče k odzivu in se ne želi odzivati. Ponuja doživljanje vizualnega trenutka tukaj in zdaj - iskanje svetlobe v plemenitosti črnine, barvitosti v črno-belem, intime v javnosti, individualnega v kolektivnem - skratka tistega, kar drugo brez prvega pravzaprav ne more obstajati,” je v katalog še zapisala Skočirjeva.
Med razstavljenimi deli velja posebej izpostaviti koncertne fotografije skupine Laibach ter portretne, v prvi vrsti Petra Mlakarja in Dejana Kneza, ki prestopajo (zgolj) klasično ikonično upodobitev ter same na sebi pripovedujejo širšo zgodbo neke dobe in v svoji izrazni moči posegajo na področje takratnega “Zeitgeista”.
ROBI ŠABEC