Ismena in Juda o sebi, ne da bi ju sodili

V obeh primerih gre za odprti apologiji oseb, ki sta prepotovali stoletja z negativnim pečatom. Na eni strani je navidezno bleda “normalnost” Ismene, ki kot večina ljudi na tem svetu nima junaškega temperamenta in poguma, a je kot sestra junakinje Antigone močneje občutila, da so njene čisto človeške šibkosti lahko napaka. Protagonist druge monodrame pa je Juda, ki mu je usoda naklonila bližino Mesije in ga je zaradi prav tako usodnega dejanja obsodila na večno prekletstvo, saj je njegovo ime sinonim za izdajstvo. Nizozemska dramatičarka si v tej drami predstavlja srečanje z Judo in z njegovo verzijo zgodbe, kar ponuja vznemirljive iztočnice za razmišljanje o antijunaku, ki pa je s svojim dejanjem postal sredstvo za uresničitev posledic, na katerih temelji katoliška vera. Obe monodrami je v slovenščino prevedla Mateja Seliškar.

V soboto, 30. marca ob 19. uri bosta predstavi, prvič zaživeli v diptihu, kot prvi in drugi del večera v znamenju bistrega pogleda dramatičarke Lot Vekemans in hudomušnih, globokih bivanjskih vprašanj njenih antijunakov.

Ismena je igralka Nikla Petruška Panizon, ki s protagonistko, prijazno provocira gledalce: “lahko sodite o meni, zakaj pa ne...” in je po večtisočletnem čakanju srečna, da lahko pripoveduje svojo zgodbo, svojo plat slavne medalje o konfliktu med državno in etično držo.

Juda, igra ga Primož Forte, si prav tako kot Ismena želi nekaj trenutkov pozornosti, da lahko o sebi spregovori, ne da bi se opravičeval, ne da bi ga drugi zasovražili. Dramsko besedilo prikazuje svetopisemska dejstva, ponuja možne odgovore na nezapisana poglavja in nazadnje prepušča svobodno mnenje vsakemu gledalcu posebej. “Nekdo je moral to narediti.”