Iste oči, druga osebnost
Marlies Liekfeld-Rapetti je pri svojih 72 letih izjemno energična in polna idej, predvsem zaradi umetnosti, ki jo živi. Pri devetih letih je že govorila, da bo umetnica, a šele pri 55 letih se je umetnosti lahko v celoti posvetila.
ŠMARTNO> Po rodu je iz Königsberga, danes Kaliningrada, pred kratkim pa si je uredila hišico v Šmartnem v Goriških brdih.
V Brda je prišla pred štirimi leti kot štipendistka mesta Celovec, ki svojim umetnikom omogoča bivanje v ateljeju v vasici Šmartno. Pred dvema letoma je ponovno prejela polletno štipendijo, potem pa, ko je vedela, da na štipendijo ne more več računati, si je v Šmartnem poiskala majhno hišico in spoznala dobre prijatelje.
Vrata v srce
Med njenim poletnim bivanjem je v tukajšnji Hiši kulture pripravila razstavo z naslovom Eye - cut ter s pomočjo fotografij in instalacij razmišljala o očeh, ki so vrata v srce in povezava z možgani.
“Po vidnem zaznavanju dobimo vizualni vtis, ki proizvaja miselne povezave, sprošča čustva: vidim svojega ljubljenega, zaznam drvečo lokomotivo, nato še druge vtise, prizore - eye - cuts. Tako kot filmski rezi, ki so danes tako drveči, podivjani odrezki, kot trenutki.”
Liekfeldova je razstavila fotografije oči, ki jih je posnela v vasi. Oči gostilničarja, njegove žene, oči natakarice, oči kuharice ter oči otrok, v glavnem njenih sorodnikov. Potem je na te fotografije lepila papir. “To je eksperiment. Prvič sem s fotografijo delala na tak način. Papir obravnavam kot kožo in ko sem ga lepila na obraze, sem bila presenečena. Iste oči, druga osebnost!”
Umetnost ni večna
Tudi sicer Liekfeldova veliko dela s papirjem, ki ga seveda sama proizvaja. Oblikuje na primer skulpture, ki jih naredi tako, da nalaga plast za plastjo ter jih lepi z lepilom. Nastanejo krhki in subtilni kubusi, ki pa se jih lahko dotika.
“Umetnost ni večna. Umetnost je del življenja, ki pride in gre,” je misel, pravzaprav filozofija Liekfeldove. In to ne jemlje kot nekaj tragičnega, pač pa osvobajajočega. Naravnega. “Tudi kača se levi ter za sabo pusti kožo.”
V želji po osvobajanju je šla celo tako daleč, da je skulpture, največkrat papirnate odlitke delov telesa (lutke), zažgala in jih prepustila morju, reki. Naslednji dan o njih ni bilo več sledi. Ostale so fotografije, ki jih avtorica pokaže v katalogu.
Pri svojem umetniškem ustvarjanju se ne želi ponavljati, temveč delati korake naprej, zato so njeni projekti, instalacije, akcije v prostoru, skulpture, fotografije vsakokratni eksperimenti.
“Če pa želim dobro ustvarjati, potrebujem popolno svobodo, nikjer v hrbtenici ne smeš čutiti blokade, niti v glavi, saj gre za popolno predanost,” pravi. Pri devetih letih si je želela postati umetnica, a ji oče zdravnik ni dovolil, češ da se od tega ne da živeti, potem ji je to govoril tudi mož.
Zato je kot medicinska asistentka delala v laboratoriju klinike, potem v neki založbi, galeriji, a vedno so ji za umetnost ostajali le večeri in vikendi. Prelom se je zgodil, ko se je leta 1994 odločila, da se povsem posveti umetnosti. “In po tem letu je postalo vse drugače.”
KLAVDIJA FIGELJ
