(V imenu očeta: Milan) Istra med različnimi spomini, jeziki in zgodovinskimi izkušnjami
“Pišem samo to, kar vsi tukaj mislimo. A moraš si upati izreči,” je ob zaključku četrtega Uličnega filmskega festivala v Izoli poudaril Milan Rakovac. Projekcija dokumentarnega filma V imenu očeta: Milan je bila več kot portret istrskega pisatelja - odprla je vprašanje, kako govoriti o Istri, njeni zgodovini in različnih spominih, ki se v njej prepletajo.
4. Ulični filmski festival je ponovno napolnil largo pri Špini. Na sliki, blažen med ženami, Milan Rakovac, poleg njega Ines Pletikos, za njim pa Irena Urbič.
Foto: Mandrač“A moraš si upati izreči.” V tej Rakovčevi misli je mogoče najti tudi bistvo filma režiserke Ines Pletikos, s katerim se je v sredo končal letošnji Ulični filmski festival na Largu pri špini v izolski Ljubljanski ulici. Film o Rakovcu in njegovem očetu Joakimu, jugoslovanskemu narodnem heroju, je hkrati film o prostoru, v katerem so se skozi 20. stoletje križale različne pripadnosti, jeziki in zgodovinske izkušnje.
Organizator festivala Drago Mislej Mef pravi, da so na temo Istre dobili ponujenih več filmov, zaradi omejenih zmožnosti organizacije pa so se naposled odločili, da prikažejo štiri. Tako so štirje večeri postali nekakšen sprehod skozi različne podobe Istre, vsi pa so bili dobro obiskani. Film o Rakovcu je bil po Mefovih besedah “pika na i”, saj je pokazal, “kaj je Istra, kako je Istra in zakaj Istrani”. “Vesel sem, da so ljudje tako lepo sprejeli ta film. So rekli, da so izvedeli o Istri več kot iz marsikatere knjige,” je še dodal Mef.
Od Tomizze do drugačnega pogleda na zgodovino
Istrski pisatelj, novinar in publicist Milan Rakovac je velik del svojega ustvarjanja posvetil Istri, njenim ljudem, jeziku in zapleteni zgodovini. Preden se je uveljavil kot pisatelj in novinar, je bil pomorščak in častnik jugoslovanske mornarice. “Da bi lahko pisal, sem prej moral postati pomorec,” pove, saj je kot mlad fant prebiral Ladijske dnevnike kapitana Cooka, ki so ga je poleg knjig Josepha Conrada in Hermana Melvilla v mladosti ključno izoblikovali. Po pomorski karieri je postal urednik zunanjepolitičnega področja pri vojaški reviji Front, kasneje pa je bil tudi urednik časopisa Glas Istre ter televizijski urednik. Prav skozi literaturo in novinarsko delo je vztrajno odpiral vprašanja istrske identitete in sožitja različnih kultur.
4. UFF Ulični filmski festival na Largu pri špini v Izoli, 15.9.2026 - V imenu očeta: Milan
Foto: Mandrač“Rakovac je izjemen po tem, da je Istro, njeno kulturo, njeno dediščino, jezike, narečja prelil v literaturo, svojo humanistično misel pa razdelil med vse narode, ki v tej Istri bivajo,” je pomen pisateljevega dela povzela njegova dolgoletna sodelavka in prijateljica Irena Urbič.
Eden ključnih trenutkov Rakovčevega življenja je bilo njegovo srečanje z literaturo Fulvia Tomizze. “Bil sem vase zagledani narcisoid, saj so me vsi hvalili. In potem sem prebral Tomizzovo knjigo Boljše življenje, kjer zapiše stavek: 'Oprosti, ker so ti moji ubili očeta.'” To ga je čisto pretreslo. “Takrat sem si rekel - moram mu odgovoriti nekako, in samemu sebi.”
Prav v tistem trenutku se je njegov pogled na istrsko preteklost začel postavljati drugače. Ne več kot zgodovina, ki bi jo bilo mogoče razdeliti na “naše” in “njihove”, temveč kot prostor številnih osebnih in kolektivnih tragedij. Tomizzov znameniti stavek “Identificiram se z mejo” Rakovac navede tudi kot izraz lastne istrske identitete. Meja ne le kot imaginarna črta, ki ločuje sosede, temveč prostor, v katerem živijo ljudje, ki so jih izoblikovali različni jeziki, spomini in pripadnosti hkrati.
4. UFF Ulični filmski festival na Largu pri špini v Izoli, 15.9.2026 - V imenu očeta: Milan
na sliki: Milan Rakovac, Ines Pletikos, Irena Urbič
Tudi Rakovčevo otroštvo je bilo zaznamovano z mejo in razseljenostjo. Med vojno ga je mama selila med istrskimi vasmi, ker se je bala, da bi ga ujeli fašisti, saj je bil oče vodja istrskega protifašističnega upora. Rakovac zase pravi, da je “esule senza asilio” – izgnanec brez azila. Tudi te zgodnje izkušnje so pozneje vplivale na njegovo razumevanje ljudi, ki so po vojni zapustili Istro.
Sin, ki je na očeta pogledal drugače
Film je Ines Pletikos zasnovala kot zgodbo z dvema dramaturškima linijama: ena govori o Joakimu Rakovcu, druga pa o Milanovem življenju in delu, preko obeh se sin postopoma vrača k očetovi zapuščini. Režiserka pravi, da je vztrajala, da je protagonist prvega filma v seriji V imenu očeta, ki nastaja v produkciji hrvaške radiotelevizije, prav Rakovac, čeprav so si pri televiziji sprva želeli bolj znanih imen. Po njenem mnenju je bilo pomembno, da serija prav z njim dobi temelj. Materiala je bilo ogromno. Pletikos, sicer tudi dolgoletna sodelavka in Rakovčeva prijateljica, pravi, da bi iz vsega, kar so posneli, lahko nastala kar “biblija, zgodovina 20. stoletja”. “Toda zgodbo je bilo treba zožiti in se fokusirati,” še doda.
4. UFF Ulični filmski festival na Largu pri špini v Izoli, 15.9.2026 - V imenu očeta: Milan
Foto: MandračIn vendar v Rakovčevem pripovedovanju ostane dovolj prostora za širšo sliko. Istra zanj ni razdeljena na tri ločene nacionalne spomine, temveč je prostor, kjer se ti spomini nenehno srečujejo. Tudi zato pravi: “Pišem samo to, kar vsi tukaj mislimo. A moraš si upati izreči.” •