Istra še vedno buri domišljijo
Čarna Istra je bila in je še vedno vir navdiha, je prepričana Izolanka Kristina Menih. Drevi bo ob 18. uri v Pretorski palači predstavila svoj “omnibus istrskih legend, pripovedk, pravljic, pa tudi čisto resničnih življenjskih zgodb ljudi, stvari in nekdanjih krajev”, kot je opisala zbirko Golobica in Rex.
KOPER, IZOLA > Istrske zgodbe, pripovedke in pričevanja, ki so izšle pri koprski založbi Libris, bogatijo ilustracije dijakov lanskega 3. letnika koprske umetniške gimnazije, ki jih bodo drevi tudi razstavili.
Nekdanjo novinarko Kristino Menih najrazličnejše zgodbe spremljajo že vse življenje. Kot je sama zapisala v uvodu v zbirko, so jih v otroštvu neutrudno nizali sorodniki z mamo na čelu, sama pa jim je izjemno rada prisluhnila.
Ko je pred nekaj leti izstopila iz profesionalnih novinarskih vrst (kar desetletje je bila dopisnica štajerskega dnevnika Večer), so jo pripovedke in pravljice, kakor sama pravi, ponovno poklicale. Nekaj jih je že pred tremi desetletji napisala in objavila z Renato Srebot, s katero sta med drugim napisali prvi slovenski priročnik za sproščanje otrok s pomočjo domišljijskih potovanj, a se je v drugo z njimi začela intenzivneje bratiti.
Pred tremi leti je osebne zgodbe Koprčanov zapisala v knjigi Koprčani, njeni pravljici je odkupila in predvajala priljubljena otroška radijska oddaja Lahko noč, otroci na Radiu Slovenija, tokrat pa je pravljičarka in pripovedovalka v knjigi zbrala istrske zgodbe, pripovedke in pričevanja.
Globica in Rex je bil sprva pripovedovalski projekt, h kateremu je avtorica za krajši čas pritegnila tudi znanega istrskega glasbenika Marina Kranjca, ki je poskrbel za glasbeno spremljamo, medtem ko je Menihova pripovedovala. Sedaj so zgodbe našle mesto tudi v knjigi, ki jo je založila koprska založba Libris.
Od golobice do Foška in Malvazije
“Nekatere že zapisane zgodbe sem priredila, denimo ljudsko istrsko Kako so Istrani osle sejali, ki jo je že zapisala Špela Pahor, nekatere pa sem po skopih zapisih v italijanščini napisala na novo. Taki sta Figov top in Čudežna golobica, ki jo z nekaj stavki omenja že koprski škof Paolo Naldini. Concettovi spomini je nastala na podlagi pripovedovanj nekdaj najstarejšega Izolana Concetta Marchesana, s katerim sem se o njegovem otroštvu pogovarjala leta 1999, Annina zgodba pa je pripoved Anne Benvenuti, ki je vse svoje življenje delala v nekdanji tovarni ribjih konzerv Arrigoni, kasnejšem Delamarisu,” pojasnjuje Menihova. S pomočjo zgodovinskih dejstev in pripovedi domačinov je zapisala še zgodbi o parniku Rexu in dvotirni železnici Istranki, v knjigo pa je vključila tudi svoje avtorske pravljice, prav tako močno zaznamovane z Istro.
Med njimi je tudi tista o kraljeviču Fošku in prelepi mladenki Malvaziji, katerih srečo prekine boginja smrti Morana, ki dekle odvede v svet mrtvih. Zgodba se razplete v slogu grškega mita o Orfeju in Evridiki, Fošk namreč navkljub svarilu ne zmore oditi z izvoljenko, ne da bi jo pred izhodom pogledal v obraz. Oba se na koncu preobrazita v trti; iz njunih grozdov danes v Istri pridelujejo najbolj znano belo in rdeče vino.
Gimnazijci opravili izjemno delo
Zgodba o golobici, ki krasi izolski grb, pa je te dni izšla v kar dveh različicah: po eni naj bi Furlani Izolo napadli s kopnega (ta je zapisana v zbirki), po drugi, Naldinijevi, pa naj bi Genovežani napadli z morja - v obeh primerih Izolo reši bela golobica, ki jo je poslal izolski zavetnik sveti Maver. Druga različica je pred koncem lanskega leta izšla v slikanici Skrivnostna bela golobica z ilustracijami Andreje Gregorič. Izdala jo je murskosoboška založba Ajda v zbirki Iz zibelke, namenjeni slovenskim ljudskim pripovedkam. “Slikanica je namenjena otrokom, zbirka Golobica in Rex, ki je opremljena z ilustracijami dijakov umetniške gimnazije, pa skuša zgodbe približati predvsem mladostnikom in nenazadnje tudi odraslim. Ilustracije so res nekaj posebnega, tudi divje, izvirne. Ingrid Celestina in njeni založbi sem zelo hvaležna za izjemno zamisel, da se je povezala z mentorjem Matejem Kocjanom in gimnazijci, ki so opravili krasno delo,” še poudarja Menihova. Prepričana je, da čeprav pravljice, pripovedke in druge domišljijske zgodbe povezujemo predvsem z otroštvom, ima tudi vsak odrasel v sebi otroka, ki ga nagovarjajo. Le poiskati ga je treba.
MAJA PERTIČ GOMBAČ
