Ivan Tavčar: “Primorci brez petja ne moremo”

V drugi polovici leta 1969 so se v Trstu sestali zborovodje z obeh strani meje z željo, da bi se dogovorili o sodelovanju. Med njimi je sedel tudi Ivan Tavčar, tedanji vodja Moškega zbora Koper. Pogovori so še laže stekli, ko so se primorski zbori kmalu zatem združili v Zvezo pevskih zborov Primorske. “Najpogosteje smo se sestajali v Sežani, v gostilni nad pošto, ki je danes ni več. Beseda je dala besedo, dogovori so hitro napredovali in že manj kot pol leta po tistem prvem sestanku v Trstu smo dobili prvo revijo Primorska poje,” se spominja Tavčar.

Prva leta so hodili, kakor bi šlo za mašo

“Prva leta so ljudje hodili na Primorsko poje kot k maši, dvorane so bile vselej polne. Pozneje pa je zanimanje, kot pri vsaki stvari, malce zanihalo, a zadnja leta znova narašča,” je zadovoljen. Tako kot z leti narašča tudi število sodelujočih zborov na reviji, ki se je z začetnih 49 v zadnjem desetletju povzpelo na več kot 200.

“Človek si ne bi mislil, ampak to, da pevci pridejo na revijo, se spoznajo med seboj in stkejo nova prijateljstva, ki jih potem nekateri gojijo še leta, je izrednega pomena.”

Ivan Tavčar

zborovodja

Kot zborovodja je Tavčar na reviji nastopil z več zbori, začenši z Moškim zborom Koper, ki se je pozneje preimenoval v Moški zbor Simon Gregorčič, nato še z oktetom s Škofij, z mešanim zborom iz Milj in z Moškim pevskim zborom Fran Venturini iz Domja, s katerim vztraja še danes.

“Z njimi sem že 43. leto. Sčasoma smo se zelo navezali drug na drugega, to so dobri ljudje, lepo se imamo.” Članstvo je sicer močno upadlo, začetna sestava je štela 45 pevcev, danes jih vztraja le še enajst, starostno povprečje zbora pa je bržkone med najvišjimi nasploh. “Imamo pevce, ki so stari čez 90 let, najmlajši pa jih šteje 72. A v srcu smo vsi mladeniči,” se nasmehne Tavčar.

Z veseljem se spominja tudi obdobja, ko je vodil Moški pevski zbor Simon Gregorčič in pove zanimivo zgodbo o njegovem nastanku: “Ta zbor so med vojno na Korziki ustanovili primorski fantje, ki so jih zajeli Američani. Domov jim niso dovolili, saj so se bali, da bi šli v partizane, in so jih tako rekoč internirali na Korziki. Tam je bil kot kuhar tudi moj stric. In ker Primorci brez petja ne moremo, so takoj ustanovili zbor. Najprej je gostoval po Korziki, kasneje pa tudi po Franciji. Med drugim je v živo pel na Radiu Marseille in nastopil ob slovitem orkestru Glenna Millerja.”

Ne le kot zborovodja, Ivan Tavčar je neizbrisen pečat v 50-letni zgodovini revije Primorske poje pustil tudi kot dolgoletni tajnik Zveze pevskih zborov Primorske. Za svojo prizadevnost na področju zborovske glasbe je leta 2013 prejel srebrno plaketo Javnega sklada za kulturne dejavnosti Republike Slovenije.

Prav toliko kot žlahtna priznanja, morda celo več, pa Tavčarju pomeni zadovoljstvo ob toplem aplavzu občinstva ter ob sproščenem druženju s pevci na revijah Primorska poje. “Človek si ne bi mislil, ampak to, da pevci pridejo na revijo, se spoznajo med seboj in stkejo nova prijateljstva, ki jih potem nekateri gojijo še leta, je izrednega pomena.” pravi.

Razvijajo in negujejo enotni kulturni prostor

Tako kot je izrednega pomena tudi enotni kulturni prostor, ki ga Primorska poje razvija in neguje že od prvega dne. “Za primorsko pevsko kulturo so Primorska poje oziroma Zveza pevskih zborov Primorske na naši strani in tržaška zveza slovenskih kulturnih društev na italijanski strani naredile ogromno,” poudari Tavčar. “Naš enotni kulturni prostor se je vse od 70. leta neprestano razvijal in se z leti tudi razširil, saj so se primorskim in zamejskim zborom pridružili tudi koroški, madžarski in hrvaški zbori, ki na reviji nastopajo kot gostje.”