Iz kamna so izprašili jubilejne tri skulpture
Jubilejni 50. kiparski simpozij Forma viva se bliža koncu. Skulpturam, ki so jih v mesecu dni izklesale italijanske, ameriške in kubanske roke, so že dodelili mesta med ostalim kamnitimi umetninami, ki krasijo polotok Seča. Javnosti jih bodo predstavili na sobotni slovesnosti.
SEČA> Američan Donald Porcaro je med tremi gostujočimi kiparji edini novinec na Formi vivi. Leta 1999 nastala skulptura Italijana Graziana Pompilija krasi vhod v Piran, dober znanec simpozija pa je tudi Kubanec José Ramón Villa Soberón, ki v domovini slovi po kiparskih portretih znamenitih osebnosti. Z vsemi tremi smo poklepetali o njihovem ustvarjanju, o vtisih s Forme vive in o pomenu kiparstva danes.
>Vam je bliže umetnost Michelangela ali Damiena Hirsta?
Graziano: “Gre za umetnosti, ki sta po času in vsebini povsem oddaljeni druga od druge, pa vendar imata nekaj skupnega - odslikavata čas, ki mu pripadata. Hirst na neprizanesljiv, kritičen način predstavlja sodobni trenutek, ki ga živimo. Michelangelo je na veličasten način prikazal moč Medičejcev in kulturno-družbeni duh tistega časa. Ne morem reči, da mi je kateri od njiju bolj všeč, lahko le s pomočjo svojih izkušenj interpretiram njuno umetnost.”
Donald: “To je zanimivo in izzivalno vprašanje. Svoje ustvarjanje bi označil kot sodobno in 'muhasto', a s Hirstom se raje ne bi primerjal. Navdihuje me, denimo, Phillip Guston, tudi japonski anime ... Hirst je edinstven v svoji viziji, pri čaščenju Michelangela pa gre bolj kot zanj kot umetnika za neko obdobje, za ves socialni mehanizem, ki objema njegovo umetnost.”
José: “Oba me zelo zanimata. Mislim, da je Michelangelo pomemba referenca za vse kiparje. Na splošno me zanima vsa umetnost, tudi vsi kiparski slogi. Vsi so enako pomembni.”
>S katerim materialom najraje ustvarjate?
Graziano: “Uporabljam veliko materialov, od granita in gline do lesa in železa. Ni enega, ki bi mi bil ljubši. Vse potrebujem za uresničitev svojih zamisli.”
Donald: “Od nekdaj uporabljam kamen, z njim pa kombiniram bron in druge barvite elemente, kot sta denimo steklo in baker ... Rad imam zgodovino kamna in všeč mi je, kako iz njega prikličem formo.”
José: “Največ delam s kovinami, a všeč mi je tudi kamen, morda celo bolj kot kovina. Četudi je kamen zelo zahteven, teže ga je obdelovati, dlje traja ...”
Končni izdelek ni nujno kopija ideje
>Kako vzpostavite stik s kamnom? Imate končno podobo skulpture pred očmi, še preden zarežete vanj?
Graziano: “V kamen je težko poseči instinktivno. Ja, končno podobo imam v glavi, že preden začnem delati. Vsakič si najprej pripravim model. Zame je pomembno, da skulpturi določim vsebino, četudi je ljudje ne razumejo. Denimo moj obelisk na pragu Pirana - redkokdo pomisli, da ta skulptura kaj pomeni. Sam pa bi lahko o njenem pomenu govoril uro in pol.”
Donald: “Pravzaprav ne. Neko predstavo o tem, kakšno skulpturo želim izdelati, seveda imam. A preden se je lotim, skiciram več modelov, da pridem do pravega. Med izdelavo skulpture pa vsaka poteza rodi novo, zamisel se razvija. Na poti od nekaj palcev velikega modela do nekaj čevljev velike skulpture neizogibno pride do sprememb.”
José: “Delati začnem s približno zamislijo tega, kar želim. A material, trenutek, delovne razmere - vse to skozi delo neizogibno prinese spremembe, ki jih na začetku ne predvidiš.”
>Kakšna je moč kiparstva danes in koga ta umetnost nagovarja?
Graziano: “Danes v umetnosti ni več velikih razlik pri uporabi 'sredstev' - imamo video projekcije, instalacije, na voljo so vsi mogoči materiali ... Zato pogosto prihaja do kontaminacije med kiparstvom, slikarstvom in drugimi umetnostmi. Moč kiparstva in slikarstva je v zbirateljstvu. Imamo muzeje in zasebne zbirke, kjer imajo te umetnine svoj prostor in avtonomijo. Je pa kiparstvo po drugi svetovni vojni kot del arhitekture izgubilo svojo moč.”
Donald: “Mislim, da kiparstvu daje največjo moč tisto, čemur sam pravim 'trenutek prepoznanja'. Ko ob pogledu na skulpturo začutiš, da je na njej nekaj domačega, znanega. Čeprav prepogosto pozabljamo na to, živimo v tridimenzionalnem svetu. Medtem ko slikarstvo zahteva bolj intelektualno branje, gre pri kiparski umetnosti za bolj prvinski način dojemanja prostora, v katerem živimo.”
José: “Mislim, da zdaj ni dober trenutek za kiparstvo. Deležno je majhne pozornosti na račun sodobne umetnosti. A kljub temu ohranja svoj prostor, to je mestni, urbani prostor, ki ga nobena druga umetnost ne zapolnjuje bolje kot kiparska.”
Popoln potop v različne kulture
>Kje najraje vidite svoje stvaritve?
Graziano: “Iskreno, v muzejih. V muzej greš zato, da bi videl te stvari. Poseben pomen ima skulptura tudi v zasebni hiši. Všeč so mi tudi muzeji na odprtem, kakršen je Forma viva, a sem zahaja že bolj naključno občinstvo.”
Donald: “Ne bi mi bilo všeč, če bi bilo moje delo izpostavljeno na nekem piedestalu sredi neke galerije ali muzeja. Pomemben je tisti trenutek prepoznanja, o katerem sem govoril. Naključni trenutek, ko s kotičkom očesa opaziš skulpturo in nekaj domačega na njej in se tako odzoveš nanjo.”
José: “Za tole mojo skulpturo, ki je nastala v minulem mesecu, bom zadovoljen, da bo našla prostor med ostalimi skulpturami Forme vive, saj menim, da je to zelo zanimiva zbirka, zelo originalna. V njej je prisoten samo en material, kamen, in ker najstarejša razstavljena dela štejejo že petdeset let, je mogoče opazovati, kako sta se koncept skulptur in obdelava kamna skozi leta razvijala, spreminjala.”
>Kaj vam bo od ustvarjalnega meseca na Formi vivi najbolj ostalo v spominu?
Graziano: “Odnos z ljudmi, ki sem jih na novo spoznal, in prijateljstvo s Tonijem Biloslavom, ki se je le še utrdilo.”
Donald: “Forma viva mi bo ostala v spominu kot zanimiva multikulturalna izkušnja. Čudovito je tudi delati zunaj, na odprtem, a popoln potop v raznolike kulture je tisto, kar bom odnesel s seboj v New York.”
José: “Delo. Veliko dela!”
ILONA DOLENC
