Iz Male lože mimoidoče nagovarjajo podobe Radovana Čoka

KOPER > V resnici je Radovan Čok (1949) s svojim pozornim pogledom skozi objektiv ujel na eni strani njemu ljubi motiv klifa, povsem naravnega elementa in pejsaža, upodobljenega na črnobelih fotografijah, ki jih je postavil v nekakšen kontrapunkt in v dialog s fotografijami koprskega obmorskega parka, po človeški podobi urejene krajine, sestavljene iz trave, dreves in umetnih elementov. Te je ujel na fotografijah, razbarvanih običajnih barv, da bi jih na novo obarvala skozi poseben filter ujeta infrardeča svetloba. Ta zelene elemente obarva v rdeče, da krajina še najbolj spominja na postapokaliptične znanstveno fantastične podobe iz kakega filma, kjer je človeštvo samo sebe že zdavnaj pokopalo. Vojno pa je dobila narava.

Čokovi Akromatski pejsaži so tudi svojevrstna igra asociacij.

Foto: Maja Pertič Gombač

Nekdanja vojaška skrivnost

Kustos Dejan Mehmedovič zato pravi, da bi razstavo, ki je sicer naslovljena Akromatični pejsaži, lahko zelo korektno opredelili s podnaslovom V nevidni svetlobi, saj je “načelo vidnega, optično zaznavnega, izhodiščna izrazna paradigma predstavljenih del”. Radovan Čok pa se, tako kustos, “na svoji umetniški poti že desetletja ukvarja z vplivom oziroma učinkom svetlobe, ki nalaga izraznost podobe”.

Tokrat je izbral infrardečo svetlobo, ki je brez posebnih filtrov človeku povsem nevidna. “V času druge svetovne vojne je bil ta fotografski postopek strogo varovana vojaška skrivnost. Uporabljali so jo v izvidniški fotografiji, ker reagira na klorofil na poseben način, saj tako trava kakor listje postanejo rdeči. Na ta način so vojaki ločili grmovje od kamuflaže nasprotnika,” nam je pojasnil Radovan Čok, ki nastalih fotografij ni obdelal s kakšnim posebnim digitalnim programom.

Tudi sicer čuti, da digitalna fotografija nima mistike, ki jo je imela analogna, zato v njej ni nikoli užival. A za ta projekt je odprašil starejši digitalni fotoaparat in ga ustrezno predelal, namestil filtre: “Ta način ponuja vsaj nekaj užitka. Ima določene omejitve in posebnosti, ki je druge tehnike nimajo, oboje pa spodbuja ustvarjalnost,” pravi Čok. A doda: “Seveda pa pri tem ni užitka, kakršnega imaš, če si v temi, kjer opazuješ, kako fotografija nastaja in imaš mokre prste od razvijalca.”

Pejsaž je izbral preprosto zato, ker je najprimernejši za to tehniko. “Park je bil popoln poligon za testiranje, je najprimernejši motiv, kjer je veliko klorofila, torej zelenja, in modro nebo, po možnosti z razkošnimi kumulusi, ter voda, kjer se oboje preslika v črno, klorofil pa v zelo svetlo paleto različnih odtenkov rdeče magente ...” Klifi pa, kot že omenjeno, so avtorjev priljubljen motiv. “Trk teh dveh krajin gledalcu ponudi nekaj novega,” pravi. In prizna, da je, šele ko so bile fotografije postavljene druga ob drugi, marsikdo zaznal vidno asociacijo, da nekateri elementi koprskega parka močno spominjajo na stilizirano plastenje klifa.

Odkrivanje “svetlobe barve”

Tudi kustos Dejan Mehmedovič je na odprtju dejal, da je čar sicer znane krajine ravno v tem, da je “ujeta v drugem barvnem spektru”. Kot je zapisal tudi v svojem spremnem besedilu, gledalcu Radovan Čok v konceptu svojega umetniškega dejanja odkriva drugo polje barvnega: “Njegove podobe so ujete v spektru ultravijolične oziroma infrardeče svetlobe. Okolje upodobitve je jasno prepoznavno. Presežnost izraza pa nastopa, ko v podobah odkrivamo 'svetlobo barve'. Predmete in krajino gledamo iz drugega zornega kota, v drugem stanju, v drugačni svetlobi, ki doseže optično-estetski značaj magičnosti.” Tako, sklene Mehmedovič, postane jasno prepoznavna krajina opazno nevsakdanja: “Blešči se v skrivnostni svetlobi. Barva daje občutje, doživetje. In ko sem pred nečim, kar vodi preko, je moje občutje še dodatno izpolnjeno, presežno. Je novo odkritje.” Čokova “odkritja” bodo na ogled do konca julija.