Izbrani izbirajo - 4. del
Ustvarjalce, ki so zaznamovali leto 2011, smo povprašali, po katerih kulturnih priboljških si ga bodo sami najbolj zapomnili.
Pesnik Miroslav Košuta je lani prejel veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo, ob 75-letnici pri Celjski Mohorjevi družbi izdal zbirko štirivrstičnic Mavrična školjka, pri tržaški Mladiki knjigo izbranih pesmi Drevo Življenja, medtem ko je Mladinska knjiga ponatisnila soroden izbor Mesto z molom San Carlo.
“Moje zdravstveno stanje mi, žal, ne dopušča več rednega ogleda gledaliških predstav, kinodvorane pa sem že zdavnaj obiskoval samo občasno. Kar sem videl, vsekakor ne sodi med nepozabna doživetja,” nam je ob izteku bogatega leta zaupal pesnik. “Tako se mi zdi, da se mi bo leto zapisalo v spomin z razstavo Klavdija Palčiča v Kranju, pa ne le zaradi prijateljstva, ki naju veže, in ker sem bil obrobno v to tudi sam zapleten, ampak zaradi širine prikazanega in odmevnosti dogodka.
Med knjigami moram izpostaviti briljantno monografijo In stoletje bo zardelo, v kateri je Andrej Inkret prikazal življenje in delo Edvarda Kocbeka z izjemno občutljivostjo in prepričljivim orisom pesniškega fantasta v nemilem času. Gre za eno najpomembnejših literarnozgodovinskih in političnih knjig zadnjega časa.
Leto je bilo očitno naklonjeno monografijam, saj ni mogoče spregledati tudi knjige zgodovinarja Jožeta Pirjevca Tito in tovariši, ki je krona njegovega življenjskega dela na tem področju in z neverjetnim knjižnim uspehom tudi zasluženo plačilo.
Pred prazniki pa je komparativist Janez Vrečko predstavil dolgo napovedovano in napeto pričakovano, vsaj z moje strani, delo Srečko Kosovel, Monografija. Razveselilo me je, da se je to zgodilo pri nas na Opčinah, na vmesni postaji Srečkovih poti v Trst, obenem pa me je prizadelo, da založba ni zmogla objave celotnega raziskovalčevega truda. Tej gotovi poslastici se bom posvetil v miru novega leta.
Vidim, da so vsi omenjeni moji dragi prijatelji, kar pa nikakor ne pogojuje sodbe, pač pa me navdaja s prazničnim občutkom posebnega zadovoljstva.”
Jadran Sterle, režiser in scenarist dolge vrste kakovostnih dokumentarnih filmov, je lani premierno predvajal Mreže spomina, portret zadnjih slovenskih ribičev na avtohtoni slovenski obali od Žavelj Trstu do Devina, in naokrog potoval z dokumentarno-igranimi Streli v Bazovici, ki jih je po njegovem scenariju posnel Tugo Štiglic.
“Najpomembnejši dogodek, ki se je po mojih kulturnih kriterijih zgodil v letu 2011, je bil vpis kolišč z Ljubljanskega barja na seznam UNESCO-ve kulturne dediščine,” pravi Sterle. “Za to častno in pomembno uvrstitev je najbolj zaslužen arheolog dr. Anton Velušček, sicer Primorec. Avtor ali soavtor številnih študij o barjanskih koliščih je obenem tudi dober pripravljalec dokumentacije, ki je bila potrebna za to uvrstitev. Resda je Slovenija na tem mestu skupaj s sosednjo Italijo, Francijo, Švico, Nemčijo in Avstrijo - torej državami okrog Alpskega loka, kjer so se v 5. tisočletju pr.n.št. pojavila naselja na kolih. Koliščarji so obilno poselili tudi ljubljansko barje, mi pa razen odlične stvaritve Janeza Jalna in omenjenih strokovnih študij pravzaprav nimamo predstavitve tistega časa in ljudi.
Še vedno pa mi v spominu odzvanja naravnost epsko delo arheologa dr. Ivana Turka z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU. Kolegi so mu posvetili Zbornik ob njegovi letošnji obletnici. Dr. Turk je z mednarodno strokovno skupino po skoraj četrt stoletja dokončno dokazal, da je domnevna preluknjana kost iz arheološkega najdišča Divje babe I. - resnična piščal takratnega Evropejca, neandertalca. Da ima Slovenija še eno zlato medaljo iz človekove prazgodovine! Čeprav je evropski strokovni krogi še niso sprejeli za najstarejše glasbilo - podobno se obnaša tudi slovenska država - so jo v newyorškem Prirodoslovnem muzeju postavili na častno mesto - v vstopno avlo te mogočne institucije. Oni že vedo, zakaj.
Slovenski arheologi se upravičeno ponašajo z vrhunskim, svetovnim strokovnim znanjem. Škoda, da jih kot take ne vidimo tudi doma.”
AG
