Izbrani izbirajo - 7. del
Miha Nemec, igralec in režiser, ki je za predstavo Life®anti prejel Borštnikovo nagrado za režijo, lani ni bil kdove kako pogosto v kinu.
“V Novi Gorici pravega kina še ni ... Doma pa sem z ženo gledal film 'Moskva slezam ne verit' Vladimirja Menshova iz leta 1980. Iskreno priporočam ogled. Z interneta seveda.” Med knjigami mu bodo ostali v spominu RokovnjačiJosipa Jurčiča in Janka Kersnika, ki jo prebira znova in znova in jo bo jeseni tudi postavil na oder. Prebiral jo je v knjižni in elektronski obliki. Bralcem pa seveda priporoča knjižno obliko. “Edina nova plošča, ki sem jo poslušal v celoti, je bila plošča Toma Waitsa 'Bad As Me'. Tudi na internetu.” Z družino je poleti obiskal beneški Bienale, kjer je vedno mogoče videti kakšno izvrstno umetniško stvaritev. Med gledališkimi predstavami so ga navdušili Najem belgijske skupine Piping Tom v Cankarjevem domu v Ljubljani ter gostovanji MGL v Novi Gorici s predstavo Pes, pizda, pederPrimoža Ekarta in SNG Drama s predstavo Ko sem bil mrtev Diega de Bree. Navdušil ga je jazzovski koncert v Prištini: “Žive in posnete glasbe ni mogoče primerjati, ne žive glasbe in interneta.”
Najbolj pa se ga je dotaknilo, ko je na internetu bral o uspehu tujega filma mladega slovenskega filmskega režiserja pri nas. In na Poljskem seveda, kjer je bil film tudi posnet. “Filma sicer še nisem videl, a verjamem, da je zelo dober. Se me je pa zelo dotaknilo to, da Slovenci hodijo gledat poljski film s poljskimi igralci. Najbrž bo kmalu tudi slovenski film s slovenskimi igralci dosegel podoben uspeh.”
Ivan Skrt, 31-letni pianist iz Kanala, ki je zelo uspešno koncertiral v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani:
“Neke noči, nedolgo nazaj, me je zbudilo krasno ptičje petje. Zelo je bilo mraz, a sem vseeno odprl okno in se naslonil na polico. Petje malega ptička, ki je delovalo kot mali vrtinčasti snop svetlobe v trdo črno temo, in zlata tišina po njem si zaslužita laskavi naziv - koncert leta.” Za predstavo leta je izbral večmesečno “galantno in prefinjeno upiranje” malega črno-belega soškega bitja desetim podivjanim racam. “Brezplačna vsakodnevna predstava bi si morda zaslužila kakšnega obiskovalca več, saj je ponujala bogat vpogled v življenjsko dvojnost s prikupno histeričnimi račkami, najbrž prepolnimi želja, na eni strani in črno-belim predstavnikom herojske preprostosti, ki je v svoji neokrnjeni samoti našel svoj 'neskaljivi' mir, na drugi ... in to v vseh letnih časih!Verjetno me je ravno ta izkušnja nedotakljivosti miru, v katerem tudi sam vidim resnico, napeljala, da sem si znova ogledal korejski film 'Pomlad poletje jesen zima ... in pomlad', ki mi je zelo pri srcu. Vse skupaj se vedno znova združi v moji najljubši 'Knjigi, ki nima ne začetka in ne konca', a jo vseeno iz dneva v dan z zanimanjem in navdušenjem berem.”
MS
