Izšla je knjiga o udbovskem vohunjenju za Borisom Pahorjem
“Neverjetno, kako hitro so bili naši udbovci sposobni izpeljati tajno hišno preiskavo v tuji državi!” je Igor Omerza včeraj vzkliknil v Tržaškem knjižnem središču, na prvi predstavitvi nove knjige Boris Pahor - v žrelu Udbe. Na več kot 600 straneh opisuje, kako je Služba državne varnosti, znana kot Udba, zalezovala tržaškega pisatelja. Danes ob 18. uri bo knjigo predstavil še v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa (pasaža Name) v Ljubljani, 6. julija pa v okviru Srečanj pod lipami še v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici.
TRST > Igor Omerza, po izobrazbi ekonomist, zadnja leta niza knjige o mračnih poglavjih naše zgodovine. Odmevni, leta 2010 objavljeni Edvard Kocbek - osebni dosje št. 584 zdaj dodaja sorodno Boris Pahor - v žrelu Udbe, v kateri zajame obdobje 1952-1989. Njegova knjiga, izdana pri celovški Mohorjevi družbi in podkrepljena z arhivskimi dokumenti, obremenjuje tudi znane, bodisi že pokojne bodisi še žive in ugledne osebnosti.
“Težko berem, a sem vašo knjigo malo že,” je Boris Pahor na predstavitvi dejal Omerzi. “Našel sem odlomek, v katerem povzemate prisluškovanje moji ženi Radi in Kocbeku. Obiskala ga je v Ljubljani, kamor jaz nisem smel. Prisluškovali so jima in zapisali vse, od stavka do stavka. Klobuk dol pred Udbo, da je zmogla tako natančno delo!”
Pisatelj, ki ostaja duhovit tudi pri skoraj 104 letih, je resneje pojasnil, da je v konflikt s komunisti prišel že, ker je zavračal internacionalnost: “Dokler bom živ, bom vztrajal, da je temelj zdrave duše navezanost na svoje bistvo, tradicijo, na svoj jezik, na to, čemur smo nekoč rekli narodna zavest, danes pa ji pravimo identiteta”. To prepričanje se je vanj zasidralo zgodaj, ko so fašisti napadli njegovo slovenstvo. Ni pozabil niti, da je z vztrajanjem pri narodni zavesti sprva naletel na posmeh tudi v krogu Nove revije, s katero je pozneje sodeloval.
Iz občinstva se je oglasil nekdanji direktor kriminalistične policije Mitja Klavora iz Kopra. Prikazovanje travmatičnih poglavij naše zgodovine, kakršnega najde tudi v knjigah Igorja Omerze, imenuje “posttravmatska literatura”. Dodal je, da varnostne službe povsod po svetu temeljijo na lažeh, konstruktih in diskreditiranju, torej so tudi pri nas prihajajočim rodovom morda zapustile dokumente, ki naj ustvarjajo zmedo. Omerzo je vprašal še, s kakšnimi motivi išče in objavlja “temne plati dogajanja”, pri katerem ni bil udeležen.
“Zgodovina sama me niti ne zanima, bolj me privlačijo zgodbe,” je odgovoril Omerza. “Ljudje smo pač taki, da nam je pri Dantejevi Božanski komediji zanimivejši Pekel kot pa Raj in Vice. In tudi meni so zanimivejše tragične zgodbe, polne zalezovanj, likvidacij, umorov ...”
Zavrnil je Klavorovo domnevo, da je morda nasedel namerno puščenim dokumentom.
Pred iztekom druženja se je spet oglasil Pahor, s pozivom, naj ne pozabimo na pisatelja in časnikarja Franca Jezo (1916-1984), ki je prav tako preživel pekel koncentracijskega taborišča. “Nihče več ga ne omenja, ker je zbežal iz Jugoslavije. Kakor jaz je bil ves čas v žrelu Udbe. Ampak med vojno ni bil pri domobrancih, bil je partizan! V svoji zadnji brošuri se je zavzemal za svobodno Slovenijo. O njem bi morali napisati knjigo!” se je zasukal k Omerzi. “Morda pa res, če bom le zbral dovolj gradiva,” je odvrnil ta.
ANDRAŽ GOMBAČ
