Jaka in Vane na poti skozi bulano Lublano osemdesetih

Že nekaj časa v medijih spremljamo zapise, analize in spominjanja o tem, kako je bilo, ko se je država spravljala k osamosvojitvi, tega je danes 30 in več let. Spomini so nostalgični, ves čas pa po malem poteka bitka za interpretacijo in večji kos zaslug. Jani Virk se vsemu temu v romanu Jaka in Vane, zgodba iz osemdesetih ne posveča pretirano; bolj ko ne dogodke le ošvrkne v kratkih epizodah zgodbe, ki jo zaznamujeta glavni junak Jaka in njegov kompanjon Vane. Jaka iz izobraženske družine, ki jo s svojim odporom do režima zaznamuje asketski in zagrenjeni oče, ter Vane iz proletarskega okolja se po seznanjenju v JLA in vrnitvi v “civilstvo” na glavo vržeta v ljubljansko študentsko-intelektualno-novinarsko-umetniško-boemsko sceno z vsem, kar ta ponuja. To je bil svet alternative, undergrounda, ki je v mesto, Pankrti so ga oklicali za “bulano Lublano”, vnašal nekaj barve in energije. Pop kultura je v tistem času v domove (primorski ali štajerski so bili zaradi bližine meje svetla izjema) namreč prihajala s precejšnjo zamudo, o MTV smo nekaj slišali, videli pa so ga redki, pot v tujino je bila zaradi zahtevanega, razmeroma visokega depozita precej otežena, literaturo je bilo treba čez mejo tudi tihotapiti. Tudi v JLA verskega tiska niso smeli prebirati, kot avtor opiše z zgodbo o soborcu z imenom Mito, ki pa na koncu le doseže svoje, pustijo mu prejemati Družino in Ognjišče. V Ljubljani je zadnje tedne preživljal Tito, priseganje nanj in njegovo pot pa je bila takrat še obvezno početje vsakega povzpetnika, vojska je igrala vidno družbeno vlogo.