Jan Cvitkovič: Naključni izdelovalec filmov

KOPER> Moderator večera, filmski poznavalec Borut Jerman, je pogovor načel s klasičnim vprašanjem, kateri je bil tisti odločilni trenutek, ki je življenje Jana Cvitkoviča usmeril na filmsko pot.

“Tega trenutka sploh ni bilo. V času študija leta 1995 sem zasledil natečaj za scenarij. Potreboval sem denar in spisal Rop stoletja.”

Usodnejše je bilo morda odlično sodelovanje s prijateljem Janezom Burgerjem v filmu V leru, ki je s svojo preprostostjo in življenjskostjo vnesel svež veter v slovensko kinematografijo. Ob tej priliki je začela Cvitkoviča tudi mučiti radovednost, kako bi bilo posneti svoj film. Poleg tega se mu je pričelo svitati, da mu gre filmska govorica kar dobro od rok. “Ugotovil sem, da znam s filmom povedati več kot s stavkom.”

Leta 2001 se začne kariera Jana Cvitkoviča strmo vzpenjati. Surova socialna dramo Kruh in mleko je osvojila leva prihodnosti za najboljši debitantski film na beneškem filmskem festivalu. Cvitkovič je nagrado pospremil z ironično izjavo, da je posnel najbolj radikalen slovenski film. Sam namreč doživlja oznake, kaj je tipičen slovenski film, kot prazno govoričenje. Mimogrede je navrgel še opazko:

“V Sloveniji smo vsi ekstremno pametni, zato imamo en milijon nogometnih selektorjev in en milijon filmskih kritikov.”

Hollywoodsko snubljenje in drobno pobalinstvo

Na vprašanje, kaj pomeni biti režiser danes, je Cvitkovič odgovoril, da sam pravzaprav skoraj nič ne ve o filmskem traku, kameri, snemanju, trčil je pač ob film, ki mu v tem trenutku nudi vse možnosti umetniškega izraza. Lahko bi se ukvarjal z risanjem ali s poezijo (kot se je že v pesniški zbirki Lačna žival). Ve pa, da ima “dober film v sebi nekaj, kar te pretrese, in to na dober način”, za ustvarjanje pa potrebuješ tisto nekaj, “kar te vrže ven iz homocentričnega razmišljanja,” je prepričan Cvitkovič.

Kako posneti film v Sloveniji? Tega odgovora Cvitkovič nima. “Sem povsem slučajni izdelovalec filmov, predlogov nimam, razen tega, da si priskrbite dobrega producenta.” Kdaj pa veš, da si z idejo za film na pravi poti, so bili radovedni tečajniki. “Moraš biti ful živčen, da ne veš več, kaj bi z idejo, ta te mora 'zjebat'. Ko jo spraviš na papir, je že laže. In zavedati se moraš, da je občasno treba tudi kaj zaslužiti.”

Po izjemnem uspehu filma Od groba do groba so začele deževati tudi ponudbe iz Hollywooda, ki pa jih je Cvitkovič gladko zavrnil. Rahlo si je sposodil tudi nekega ameriškega producenta, ki ga je prevzel z idejo o viagri, ki deluje na vzbujanju emocij. Producent je za štiri dni celo prišel v Slovenijo, da bi dodelala osnutek za film, Cvitkovič pa je imel prav takrat pametnejše opravke - Dneve poezije in vina v Medani.

CestaCormaca McCarthyja je v zadnjem času Cvitkoviča presunila do te mere, da si je zaželel posneti svoj prvi film po literarni predlogi, a je hitro ugotovil, da ga je nekdo prehitel - John Hillcoat. Vsem obiskovalcem pa je položil na srce, da je dobro knjigo prenesti na filmski trak velika odgovornost, ker “filmu knjiga ni bergla”.

Ultimativni Arheo

Naslednji Cvitkovičev filmski projekt Arheo pa sta naznanila dva kratka filma z naslovom Vem in To je zemlja, brat moj. Za prvega je Cvitkovič rekel, da je njegov najpopolnejši film, čemur je stežka oporekati, saj je Vem do zadnjega detajla dodelana mojstrovina “ubijalskega stroja”. Drugi pa je že bolj poetično naznanilo Arhea. “Večina Arhea ne bo marala, ker je zelo neklasičen, ampak jaz vem, da predstavlja to, kar sem si želel narediti s filmom, in zato bo mogoče Arheo tudi moj zadnji film. Seveda bom mogoče vmes posnel še kakšno komedijo za keš, ampak to je to,” je o videnju Arhea in njegovi nadaljnji filmski poti povedal Cvitkovič.

BILJANA PAVLOVIĆ