Jan Cvitkovič: “To ni film, to je molitev!”
Niti 14. festival slovenskega filma ni minil brez vroče krvi, ki jo je tudi letos podkurila klavrna filmska politika in njeni nesposobni institucionalni podaljški. Toda po letošnji nadpovprečni beri sodeč, so slovenski filmarji bolj kot kdajkoli iz teh neprijaznih razmer iztisnili najboljše. Dve izmed najpomembnejših vesen za najboljši film in režijo pa sta šli v roke Primorca Jana Cvitkoviča, ki je v soboto dobil še eno nagrado - hčerko.
PORTOROŽ> Petčlanska strokovna žirija v sestavi Matjaž Javšnik, Lara Jankovič, Dafne Jemeršič, Sašo Podgoršek in Vladan Petković je nagradi za najboljši film in režijo Janu Cvitkoviču podelila tudi zaradi njegovega silnega poguma, saj bi lahko radikalnost in specifičnost Arhea“postavila na kocko njegovo filmsko kariero,” je povedal Javšnik na sobotni podelitvi.
Produkcijsko hišo Staragara, ki ji je do nedavnega “poveljeval” Jožko Rutar, mikajo filmi brez dialogov. Janez Burger je z njeno pomočjo in s pomočjo številnih koproducentov posnel Circus Fantasticus - vojni film brez enega samega vojaka in ene same besede - in na lanskem festivalu slovenskega filma odnesel pet vesen. Letos je prejel nagrado še en varovanec Staregare, ki pa si je drznil veliko več kot Burger.
Sedem igranih celovečercev in garda dokumentarnih, kratkih in animiranih filmov, ki so si iznajdljivo tlakovali pot na plan, priča o tem, da slovenski film ne usiha. Klavrne in negotove produkcijske razmere so namreč pri slovenskih filmarjih vzbudile izrazito oseben angažma in iznajdljivost, ki gresta z roko v roki z dostopnostjo digitalnih medijev. A če smo imeli lanskoletni obiskovalci festivala občutek, da je sama organizacija festivala stekla na neki višji, kakovostnejši ravni, je letošnja izvedba pokopala vse upe: nenehne zamude, sočasne projekcije, slaba informiranost in še kaj. Kljub nezaupanju v slovensko filmsko politiko, ki vsako leto zaveje iz filmarjev na prazniku slovenskega filma, pa bi se lahko nadejali, da bi s takšnim filmskim tempom, kot smo mu bili priča letos, enkrat vendarle dohiteli evropski filmski trg. Pot je sicer še dolga, entuziazma in angažiranosti slovenskih filmskih ustvarjalcev pa ne primanjkuje.
Zadnji celovečerec Jana Cvitkoviča Arheo pomeni uresničitev njegove želje, da se izogne racionalnemu filmskemu jeziku in naraciji ter se prepusti svoji podzavesti in sanjskim slikam, ki so ga obsedale in jih je želel prenesti na filmski trak. Moški (Niko Novak), Ženska (Medea Novak) in Deček (Tommaso Finzi), izgubljeni v nekem nedefiniranem času in prostoru, korak za korakom tkejo vezi med seboj. Dialoga ni, slišimo samo bučno brnenje in neke prvobitne zametke glasbe, ki jih z glasom in drugimi “analognimi” pripomočki proizvajata Ženska in Moški.
Arheo se bohoti pod težo sapo jemajočih kadrov, ki jih je Cvitkovič povezal skupaj na podlagi svojih podzavestnih impresij. Za še učinkovitejši potop v podzavestne miselne tokove so se z igralsko ekipo poslužili tudi hipnoze, Cvitkoviča pa je med ustvarjanjem Arhea obsedalo tudi vprašanje “o čem govorimo, ko govorimo o bogu?” Zato po njegovem mnenju “to ni film, ampak je molitev,” ki z radikalno filmsko govorico raziskuje večna vprašanja človeštva.
Lahko noč, gospodična
Drugi festivalski dan je bil dan Metoda Pevca, saj sta se odvrtela kar dva njegova celovečerna filma, dokumentarni Aleksandrinke in ljubezenska drama Lahko noč, gospodična. Slednji je zgodba o sodobni družini, ki bi lahko bila ena izmed naših. On (Samo/Jernej Šugman) je odločen in uspešen moški, ki svoje družinsko življenje prepleta s poslovnim; ona (Hana/Polona Juh) je senzibilna ženska, ki si želi več kot uspešnega moškega, želi si samo preproste ljubezni. Pojavijo se razpoke med dvema. Gledalec spremlja Hanino pripoved, ki se, kljub temu, da jo moški prevarajo, izvleče kot - zmagovalka? Film tu pušča prostor svobode gledalcu, v spominu pa imamo še nedavne besede, ki jih je za ta časopis povedal Pevec. “To, kar živimo, je največkrat relativno in zelo odvisno od tega, kako gledamo na življenje.” Metodu Pevcu je (ponovno) uspelo sestaviti odličen film, ki v svojem žanru zveni povsem sodobno; ob tem je ustvaril intimno in mehko atmosfero čustvenih odtenkov ter estetsko dopadljivih fines. Film, kjer gledalec ob dialogih nikakor ne pada v zadrego.
In kako je bilo na novinarski konferenci? “O Gospodični pa nismo spregovorili, na željo avtorja,” je v sporočilu za javnost po konferenci zapisal Denis Valič. In tudi tukaj je, tako kot v filmu, nastal prostor za interpretacijo “gledalca”.
Vesne ga niso marale, maralo ga je občinstvo
Največje presenečenje med ustvarjalci celovečernega filma je hiperproduktivni režiser Klemen Dvornik, ki je na plan spravil že več kot petsto posameznih televizijskih oddaj in deset dokumentarcev. Če mu vesne niso bile naklonjene, pa mu je bilo več kot očitno naklonjeno občinstvo, ki mu je podelilo 4,64 točke od petih možnih. Letos se je na festivalu slovenskega filma predstavil kar z dvema izvrstnima filmoma Kruha in iger ter Prepisani.
Na 14. festivalu slovenskega filma je slavil tudi mladi novi val slovenskega filma, zbran okoli “izletniške” druščine Nejca Gazvode. Ta je prejel vesno za najboljši scenarij in montažo. Izvrstna Nina Rakovec in Jure Henigman sta prejela vesni za najboljši glavni vlogi. Izlet si je prislužil tudi vesno za najboljšo glasbo, ki sta jo skovala vznemirljiva ljubljanska ljubitelja analogne elektronike New Wave Syria. Nagrada slovenskih kritikov in publicistov v sestavi, Marcel Štefančič, jr., Katja Čičigoj in Matic Majcen pa je prav tako šla v roke “izletnikov”.
Z žlahtno jugonostalgično komedijo Kruha in iger nas režiser popelje v “zlata leta” bratstva in enotnosti. Tipična delavska družina iz Titovega Velenja, ki si je vsakdanji kruh služila v tovarni Gorenje, se odpravi na kviz vseh kvizov, na pot ameriških sanj bivše Jugoslavije, preizkusit opotečo srečo. Toda že pot iz Velenja je pospremljena z nizom bizarnih peripetij, ki svoj vrhunec dosežejo na generalki slovenske televizije.
Scenarij temelji na resničnih dogodkih, ideja se je namreč porodila, ko se je na nekem žuru pojavila videokaseta s posnetki kviza. Scenaristi Jaša in Matjaž Sketelj ter Barbara Zemljič so se takoj vrgli v delo in spisali scenarij za to hudomušno družinsko epopejo, ki pa prikaže tudi temne plati velikokrat preveč idealiziranih socialističnih časov v slovenskih filmih (beri Stanje šoka). Film so posneli s skromnim denarjem, a z njim naredili pravcati presežek. Na razpolago so imeli 23 snemalnih dni, na filmskem setu so morali brzdati več kot 200 statistov, snemali pa so na 30 različnih lokacijah, ki so morale pričarati nekdanjo socialistično kuliso. Če bo šlo vse po sreči bo film Kruha in iger, ki v sebi nedvomno nosi potencial hita, na ogled v slovenskih kinematografih februarja prihodnje leto.
Jonasovi Prepisani
Vzporedno je med snemanjem Kruha in iger Dvornika zaposloval še en filmski projekt Prepisani. Prva prava slovenska spletna nadaljevanka Prepisani je nastala pod idejno taktirko Jonasa Žnidaršiča, ki je zakrivil tarantinovski multireferenčni filmski kolaž s spotikljivimi in neusahljivimi temami slovenske politike, na filmskem setu pa se mu je pridružil cvet slovenskega igralskega ceha: Marko Mandič, Matjaž Tribušon, Aljoša Ternovšek, Sebastijan Cavazza in drugi. Za režijo je poprijel hiperaktivni Klemen Dvornik in pričaral slovensko nizkoproračunsko verzijo izvrstnega filmskega križanca Mesto greha, ki sta ga režirala Tarantinov varovanec Robert Rodriguez in stripar Frank Miller. Poleg porogljive obravnave večnih tem sodobne in polpretekle zgodovine (afera Patria, preiskave Nacionalnega preiskovalnega urada, cerkveni lobi, Tito …) v Prepisanih najdemo še slovenske kratke različice Twin Peaksa, Prvinskega nagona, Iztrebljevalca, Temnih zvezde, že takoj na začetku pa nas Jonas uvede v filozofsko debato o Kubrickovi mojstrovini 2001: Odiseja v vesolju in različnih ravneh branja, ki ga ta ponuja.
Naivni Košak
Dolgih sedem let je Andrej Košak potreboval za realizacijo njegovega tretjega celovečerca z naslovom Stanje šoka. Na sobotni projekciji je marsikateri gledalec ostal šokiran nad naivnim, moralizatorskim in idealizirajočim tonom, ki ga je Košak ubral v obravnavi precepa med komunističnim in kapitalističnim sistemom, v katerega zapade marljivi proletarec Peter Zmazek, ki je deset let prespal v psihiatrični bolnišnici. Zbudi se namreč v samostojni Sloveniji, toži pa se mu po nekdanjih časih bivše Jugoslavije. Edinole Martin Marion je za glavno vlogo prejel vesno za posebne igralske dosežke, vse ostale vesne pa so Stanje šoka zaobšle.
Daleč od naivnega moraliziranja pa je zadnji izdelek Mirana Zupaniča, ki je posnel socialno dramo Zmaga ali kako je Maks Bigec zasukal kolo zgodovine. Zupaniča ne navdaja nostalgija po komunističnih časih, socialistično tovarištvo je zanj passe, sodobna demokracija pa je zgolj sinonim za plenilski kapitalizem, je povedal na sobotni novinarski konferenci. Zato je v njegovem filmu, ki tudi obravnava trk socialistične solidarnosti in kapitalističnega primeža, skušal nad sodobnim stanjem stvari vzpostaviti raven preizpraševanja, kar bi bilo lahko gonilo za izhod iz abotne situacije, ki smo ji priča.
BILJANA PAVLOVIĆ, KLAVDIJA FIGELJ
