Japonska in portugalska poezija v Kopru

KOPER>“Prvo pesem sem napisal pri treh letih. No, glagol, ki sem ga uporabil, pravzaprav ni ustrezen, saj takrat še nisem znal ne pisati ne brati. Pesem sem preprosto izrekel, povedal. Tako kot moj ded, ki je bil pesnik. Čeprav ni znal ne brati ne pisati, so iz njega vrele pesmi o soncu, zemlji, nebu, zvezdah ...” Tako je obiskovalce koprskega večera festivala Živa književnost, v precej drugačne svetove poezije popeljal Casimiro de Brito, ki o sebi pravi, da je tudi malo Slovenec, saj je na obisku v naši državi tokrat že štiriindvajsetič. In prav ustna, oralna poezija, nit, ki se je sukala skozi ves večer, je za de Brita “pot, ki do poezije privede z druge strani.”

Portugalski pesnik, prevajalec in esejist, ki je ustvaril petdeset pesniških zbirk, prevedenih v šestindvajset jezikov, je med drugim tudi svetovalec Svetovnega združenja za haiku v Tokiu. Prav haiku, tradicionalna pesniška zvrst, pri kateri pesnik svojo izpoved ubesedi v treh vrsticah oziroma sedemnajstih zlogih, je področje, ki se mu v zadnjih letih strastno posveča. A tudi tu se je odmaknil od ustaljenosti. “Haiku, ki sicer izvirno prikazuje trenutek iz narave in njegov odblesk v pesnikovi notranjosti, sem zavzel z drugačno tematiko. Okupiral sem ga z ljubeznijo.” In prav nekaj teh je podelil tudi s koprskim občinstvom. V slovenščino jih je prevedla Mateja Rozman, sicer lektorica za slovenski jezik na univerzi v Lizboni, izšli pa so pri Centru za slovensko književnost, v zbirki Trinajst portugalskih glasov.

Britovo vero, da je poezija živ organizem, kjer pesniška govorica vzleti in se daje, je moč prepoznati tudi v poeziji Kazuko Širaiši. Danes 79-letna v Kanadi rojena pesnica, ki se je s starši med drugo svetovno vojno preselila na Japonsko, je v svet poezije vstopila z modernistično skupino Vou, prvo pesniško zbirko pa izdala pri dvajsetih. Svoje pesniško ustvarjanje je vseskozi združevala z glasbo - na performansih je sodelovala s številnimi džez zasedbami in plesalci. V šestdesetih se je njena ustvarjalna pot prekrižala s pesništvom prvaka beatniške poezije, Alana Ginsberga. Pesem Mali Planet, ki jo je prva dama japonske poezije med drugim prebrala v Kopru, je stopila na plano v New Yorku. “Z Ginsbergom sva jo pisala na nekem stopnišču. S seboj nisva imela slovarja, moja angleščina ni bila najboljša, a to naju ni prav nič omejevalo.”

Povsem posebno doživetje bilo njeno branje poezije. Pa ne le zato, ker je brala v japonščini, za večino v Meduzi zbranih ušes, povsem neznanem jeziku. Kazuko Širaiši je pesmi prebirala z zvitkov snežno belega papirja, popisanega z ebenovinasto črnimi pismenkami. In čeprav to počne, kot je pojasnila občinstvu, iz povsem utilitarnih razlogov, saj le velike pismenke lahko bere brez očal, je bilo njeno branje nekakšen minimalistični performans. S papirja se je v občinstvo zlivala dediščina dežele, iz katere prihaja, besede pa je k poslušalcem pošiljala na enak način, kot piše poezijo - ekstatično. Kot bi glas plesal kabuki.

MAKSIMILJANA IPAVEC