Jedki glas z roba
Je veliko bolje, če človek prebere nekaj deset takšnih knjig, kakršen je Audeguyev roman Edini sin, kot pa da “požre” nekaj vagonov knjižnih uspešnic!
Prvoosebni pripovedovalec štorije je zvečine zamolčani Francois, starejši brat slovitega misleca in književnika Jean-Jacquesa Rousseauja, avtorja kritičnih spisov in sopotnika razsvetljencev, ki so skupaj z enciklopedisti pomagali utirati pot francoski meščanski revoluciji.
Francois je že v ranem otroštvu pronicljiv in vedoželjen opazovalec sveta, za nameček še svojeglav in trmast, zasmehljiv do utesnjujoče morale. Se hitro izkaže, da bo uživač in svobodomislec; rad se potepa in kmalu postane ljubljenec razgledanega in razuzdanega podeželskega plemiča; nič - niti poboljševalnica ne - ga ne more spraviti nazaj v čredo. In kritičen je tudi do svetohlinskih staršev, zlasti do nadutega očeta.
Stephane Audeguy: Edini sin (Fils unique), prevedla Suzana Koncut, izdala založba Sanje, 2013; cena: 24 evrov.
Čas pred izbruhom revolucije je tudi za tiste, ki družbo opazujejo in pojmujejo neobremenjeno, kipeč, spodbuden, obetaven. A zagotovo ni le doba osvobajajočega razuma, temveč tudi obdobje najnizkotnejših strasti, preračunljivosti in brezsramnega izkoriščanja drugih ljudi. In revolucija, ki izbruhne proti koncu fragmentarne, jedko obrušene avtobiografije - takrat bo “amoralni” Francois že lep čas zaprt v pariški Bastilji, kjer bo zaupnik “zloglasnega” markiza de Sada - v najgloblji srži ne bo prinesla vidnega napredka ali vsaj olajšanja. Nasprotno.
Audeguyevo besedilo neprizanesljivo cefra gosto, lepljivo mrežo raznoterih dogem, utvar in predsodkov; na laž postavlja premnoge mite (Bastilja ni tako zloglasna, kot jo slikajo pristranski in posplošujoči zgodovinopisci, v zavzetju in porušenju jetnišnice ni nič junaškega in epohalnega, med revolucionarnimi jakobinci mrgoli z resentimentom prežetih prilagodljivcev in oportunističnih brkljačev: “Tisti, ki žalujejo za starimi časi, jih mešajo s svojo naivno mladostjo. Je naša revolucija spremenila vse to? Prav dobro vidim, da ni … Zgodovina je čuden teater: igralci igrajo, ne da bi prej vedeli, kakšna je njihova vloga, nikoli ni znano, kdo bo nastopil v naslednjem dejanju, in razplet ni nikoli zanesljiv.”
Razvratu, gnilobi in podlemu izkoriščanju brezpravnih v času vladavine Burbonov sledi obdobje negotovosti in pomanjkanja, krutega boja za prevlado med še včerajšnjimi zavezniki, ki enega od vrhuncev doseže v konventovi strahovladi, kjer giljotina “dela” brez predaha. In Rousseaujev brat - mu pri tem cinizem čisto nič ne pomaga - dokaj hitro dojame, “da bodo imeli ti gospodje, ki vodijo svet, pa naj bodo jakobinci, duhovniki ali aristokrati, vedno pomembnejše delo, kakor da bi osvobajali soljudi nasprotnega spola”. Revolucija gor ali dol, ženske so znova odrinjene v vlažno in mračno ozadje - in tudi to je nova Francija, utemeljena v svobodomiselnosti razsvetljencev in enciklopedistov, vrla Francija, ki se vzhičeno sklicuje na (zlorabljenega) duha velikega Francoisovega brata.
TOMO VIDIC