Jezik ali ježek - saj je vseeno!
V izolski galeriji Insula je na ogled razstava kamnitih skulptur Gail Morris, Valižanke, ki že vrsto let živi v Istri. V petek ob 19. uri pa bodo v palači Gravisi v Kopru odprli razstavo njene keramike.
IZOLA, KOPER> Gail Morris, doma iz Severnega Walesa v Veliki Britaniji, se je z istrsko pokrajino in njeno svetlobo prvič srečala leta 1983 v Marušičih, komor je prišla s skupino kiparjev šole St. Martin iz Londona na poletno kiparsko šolo.
“Pa sem prihajala najprej za tri tedne in se vračala, pa spet za tri tedne. Leta 1986 pa sem v Istri ostala,” pripoveduje Morrisova. Danes živi pri Sv. Mavru v bližini Grožnjana.
V tej pokrajini jo je zlasti očarala svetloba. Kaj pa ljudje, jo mimogrede - ne ravno brez podtona - vprašam.
“Ljudje so dobri in slabi povsod. In povsod, v katerikoli pokrajini, najdeš probleme, ki si jih prinesel s seboj.”
V Marušičih je imela prvič možnost delati v kamnu, prej je namreč ustvarjala železne konstrukcije. Šlo je za določeno obliko konstruktivizma.
“Železo in kamen zahtevata od kiparja dva povsem različna pristopa. Železo nekako sestavljaš v konstruktivistično formo, medtem ko pri kamnu potegneš formo iz materiala.”
Nekaj časa je delala samo v kamnu, zdaj pa ustvarja v kombinaciji kamna in kovine - železo, baker, svinec. Okrogle in polkrožne oblike so posejane z zašiljenimi kovinskimi izrastki, zato delujejo morda na katerega med opazovalci nekoliko agresivno.
Sama sem jih na razstavi v Insuli razumela kot nasprotja, ki so v našem življenju v vsaki stvari in pojavnosti. Kiparka jih doživlja, kot je povedala, prej kot mehkobo kot ostrino. Med prvimi po njenem prihodu v te kraje pa je nastala skulptura človeškega jezika.
Ta naš jezik ji je delal preglavice, nemogoče se ga je bilo naučiti, čeprav ga danes zelo dobro razume. In iz igre jezik, ježek (zanjo med obema besedama ni bilo kdove kako velike razlike) je nastala skulptura človekovega najpomembnejšega govornega organa z majhnimi in celo nekoliko zaobljenimi konicami. A ne brez duhovite in nekoliko pikre govorice o ostrini, ki ji ta pomaga prihajati iz človeških ust.
Posebej zanimivo v njenem kiparskem ustvarjanju je obdobje, ko si je prizadevala narediti kamen prosojen, prehoden za svetlobo.
“V prehodnem ciklu, ki ga je umetnica imenovala A passage through, je bilo njeno kiparstvo usmerjeno v nekakšno pretočnost, 'prehajanje' skozi medij na drugo stran,” je v katalog ob njeni razstavi zapisal kustos Dejan Mehmedovič.
Igra svetlobe in sence z natančno izdolbenimi žlebički na površini in v notranjost je v njenih skulpturah nekaj posebej očarljivega.
MAJDA SUŠA
