Jezik kot potovanje, obred, dom, Itaka

Pomemben je vzgib po spoznavanju zunanjega

“Mar se ne zdi mogoče, da pri nekaterih pisateljih v izgnanstvu tako dolgo pritajeno tli hrepenenje, dokler v njih ne sproži odločitve po njegovem diametralnem nasprotju, tako da se na koncu odločijo pobegniti iz poznane vasi svojega maternega jezika, se kot drzna raketa izstreliti v neznano in se še zadnjič prebiti visoko v stratosfero, preden se izteče lok njihove življenjske poti? Ko pisatelj v izgnanstvu kot Odisej odkrije, da prava vrnitev ni več mogoča in da Itaka, po kateri je tako dolgo hrepenel, ne obstaja več ali pa obstaja le še v njegovih spominih, se lahko poda še na zadnjo pustolovščino, kot naj bi po prerokbah naredil mitični junak. Morda bo ta dogodivščina zbledela v primerjavi s prvo, tako kot dela Josifa Brodskega in Milana Kundere v njunih privzetih jezikih zbledijo v primerjavi z deli, ki sta jih napisala v maternem jeziku, a kaj potem? Pravzaprav to ni pomembno. Pomembna je izstrelitev. Pomemben je vzgib po spoznavanju zunanjega. Pomembno je potovanje.”

Erica Johnson Debeljak, Hrepenenje po hrepenenju, iz angleščine prevedla Julija Potrč

Vseživljenjsko učenje je pomembnejše od katere koli dokončne besede

“Jezik svoje literature in novi jezik svojega življenja sem vselej dojemala kot zvočni prostor, vendar nisem šla v svojih razmišljanjih nikdar tako daleč, da bi dojela, da je moj prvi stik z nemščino vzniknil že v materinem telesu in da nemščino dojemam skozi vodo: le kako bi lahko bil neki jezik bližje maternemu kot v mojem primeru? Z nemščino sem se uglasila že dolgo pred svojo prvo zavestno izrečeno nemško ali kakršno koli drugo besedo. In ko sem naposled le glasno izrekla svojo prvo nemško besedo, sem imela že deset let. Mama je ostala v Nemčiji, sama pa sem odraščala v Dalmaciji in Hercegovini, kmalu razločevala med obema narečjema in se že pri petih letih čudila posmehu svojih dalmatinskih sorodnikov, kadar sem uporabila kakšno hercegovsko - in s tem za njihova ušesa necivilizirano - besedo. Razumela sem, da je njihov odpor nekako povezan z odklanjanjem vsega osmanskega, toda moja mama je prihajala iz Hercegovine, zato sem se zagrizeno borila za vsako besedo, a sem kmalu doumela, da se katoliški Dalmatinci raje držijo svojega narečja in ne želijo imeti nobenega opravka z besedami, na katere je vplivala turščina. Takrat nisem vedela, da tudi sami uporabljajo besede turškega izvora, ne da bi se zavedali, kako so jih kot bel list popisali zunanji svet, zgodovina in vpliv njene dediščine. Na lastni koži sem vedno znova okušala besedni transfer, ki je zbujal negodovanje, in porajala so se mi številna vprašanja, ki jim šele danes doraščam in ki mi razodevajo, koliko pomembnejše je vseživljenjsko učenje kot katera koli dokončna beseda.”

Marica Bodrožić, Jezikovno uho nikdar ne spi, iz nemščine prevedla Amalija Maček

Prestopanje kot možnost nenadnega 'vpogleda' pod površje naše jezikovne zapuščine

“Lahko bi rekli: Noben jezik ni mera sam zase. Vsak je obred življenja, zasuk v smeri drugega obličja, 'skovan', abstrahiran iz živega govornega dejanja, ki je vedno le osebno. In če pomislimo še naprej: tudi znotraj nacionalnega jezika obstaja toliko jezikovnih izrazov, kolikor je njegovih uporabnikov, ki se ga oklepajo. Vsak naslednji uporabnik-ustvarjalec pripelje v jezik dimenzijo, ki predstavlja za 'osnovni' algoritem popolno ali delno novost, svojevrstno bogastvo. Beseda seveda zdaj ne teče o lomljenju, pohabljanju jezika s strani nevednih, temveč o njegovem cepljenju oz. o cepljenju debla (razvejanju drevesa življenja) z novim komunikacijskim poudarkom. Morda tudi s (Kosovelovo) asimetrijo, ki človeško in estetsko vendarle odtehta oz. je pomenljiva. K prestopanju 'iz jezika v jezik', natančneje, k razkrivanju transjezikovne pogojenosti človekovega obstoja nas ne bi smelo voditi brušenje in glajenje jezikovnih posebnosti tja do kosti (kot nakazuje vrsta neke obubožane evrozgodbe), temveč prav tista možnost nenadnega 'vpogleda' pod površje naše jezikovne zapuščine. Tiste nezasluženo lastne kot tudi tiste z določenim trudom, torej zasluženo privzete - v njuni medsebojni dinamiki. Ali se v takšnem jezikovnem vzorcu ne razodevajo tudi skrite povezave naših življenjskih zgodb?”

Stanislava Repar, Transkulturnost v jeziku človeka, iz slovaščine prevedla avtorica

Prva formativna izkušnja je biti bralec

“Vse moje literarne prakse: praksa pisatelja, urednika, organizatorja literarnega festivala pa tudi študenta jezikov in književnosti - temeljijo na tisti prvi formativni izkušnji, izkušnji tega, da si bralec.

Mogoče bo zvenelo preveč naivno ali preveč ambiciozno, vendar bom zapisal: verjamem, da je od nje v veliki meri odvisna tudi moja življenjska praksa - praksa vsakodnevnega branja življenja. Moja izkušnja sebe kot človeškega bitja, prepoznavanje tistega, kar od sveta in od sebe pričakujem, in torej tudi tisto, kar delam, se je formiralo in se še vedno formira v raznih jezikih. Nekateri od njih so bili moji, celo če so prihajali v prevodu, nekateri pa so mi ostajali tuji - pa naj so bili tudi materini. V jezik, ki ga kot pisatelj uporabljam, so se, kot verjamem, vmešali tisti prvi, v jeziku, s katerim odklepam svet, so sled pustili vsi. Kadar se usedem, da bi pisal, imam pred očmi pisatelje in dela, med katere nista ograje postavila ne prostor ne čas; ko je to, kar sem napisal, objavljeno, živi svoje življenje, zaznamovano z usodo jezika moje skupnosti, konkretnega prostora, konkretnega časa. In seveda konkretnega mene. Na to, kam me bodo uvrstili in kako videli od zunaj, nimam vpliva. Četudi bi se odločil, da bom pisal v angleščini (v kateri koli angleščini), bi bil jezik moje književnosti vedno manjšinski. Po drugi strani ne vem, kaj razen velike stiske bi me lahko prisililo, da bi pisal v angleščini. Čeprav so, povejmo tudi to, številni, ki pišejo v angleščini - neodtujljivo moji; tovariši v istem jeziku.”

Roman Simić Bodrožić, Hrvaška, “Beam me up, Scotty!” ali Zapisi ob naših jezikovnih teleportacijah, iz hrvaščine prevedla Jana Unuk

Roman Simić Bodrožić: “Moja izkušnja sebe kot človeškega bitja, prepoznavanje tistega, kar od sveta in od sebe pričakujem, in torej tudi tisto, kar delam, se je formiralo in se še vedno formira v raznih jezikih.”

Tomaž Primožič/Fpa

Stanislava Repar: “ Tudi znotraj nacionalnega jezika obstaja toliko jezikovnih izrazov, kolikor je njegovih uporabnikov, ki se ga oklepajo.”

Erica Johnson Debeljak: “Ko pisatelj v izgnanstvu kot Odisej odkrije, da prava vrnitev ni več mogoča in da Itaka, po kateri je tako dolgo hrepenel, ne obstaja več ali pa obstaja le še v njegovih spominih, se lahko poda še na zadnjo pustolovščino, kotOsebni Arhiv Ejd