Jezikovna askeza neizrečenih čustev

Tržaški dramski in operni ustvarjalec Igor Pison, ki si je ustvaril že mednarodno kariero, se s to predstavo vrača na oder, ki ga dobro pozna, saj je poleg umetniškega vodenja tržaškega gledališča podpisal za SSG več uprizoritev po besedilih Magrisa, Goldonija, Brechta in Büchnerja.

Od 22. oktobra do 29. novembra bo v Mali dvorani zaživela zgodba, ki se dogaja med letoma 1953 in 1974 v Avstriji. Po oglasu v časopisu se protagonistka - samohranilka preseli v gorsko vasico, da bi se poročila z ovdovelim očetom petih otrok. Čeprav se med seboj potrebujejo in si vsi želijo začeti znova, jih preteklost nenehno dohiteva. Zgodba družine se prepleta z zgodovino Tirolske in okolje je del dramske pripovedi, kot poudarja Igor Pison, ki je z izvirno glasbo Marka Jugovica pričaral dialog ljudi z naravo, ki jih obdaja in ki je del njihovega osebnega življenja, kot tudi družinske in lokalne preteklosti (kot tudi sedanjosti): “Glas gore, ki odzvanja v šepetu in nas uvaja v zgodbo, govori vsem, ker je del spomina na vojno in zamolčane grozote. Na čase, ki se ne smejo ponoviti.”

Zamolčane besede kot zaplet

V senci gorovja, kjer so doma rudarji in ki jih zaznamuje večstoletna tradicija pridobivanja bakrove in srebrne rude, je odraščala Lisa Wentz. Tudi protagonist drame Rudolf je rudar, kar poudarja avtoričino resnično poznanje delovnih razmer in samega okolja, ki jih je prelila v to dramo v obliki dejstev, spominov in vtisov.

Osrednja tema družinskega zapleta so zamolčane besede, o katerih režiser pravi: “Tekst Lise Wentz veliko gradi na neizrečenem, na zamolčanem. Liki, ki nas spremljajo skozi zgodbo, niso vajeni dolgih stavkov, a so primorani razlagati čustva in se spoprijeti z velikimi temami sveta in zgodovine. Beseda je tu resnično okrušek. Vse drugo se odvija v srcih in mislih likov. Želel bi si, da bi se gledalec nalezel krhkosti naših protagonistov ter se z njimi nasmejal ali razjokal.”

Na to temo je prevajalec Štefan Vevar dodal: “Mojstrsko obvladovanje sporočilne tišine in dramaturgija preskokov v času, ki ji odlično asistira radio kot nova tehnična pridobitev, spominjata na drame Ödöna von Horvátha. (...) Oboje, neizrečeno in zamolčano, daje značajem močan, avtentični naboj in je odličen nastavek za vživljanje občinstva. Replike so prava učna ura jezikovne askeze, saj kažejo, kaj vse je mogoče povedati z malo besedami. Ta jezikovna askeza je tudi glavna prevodna zaveza. Tudi v prevodu je treba s čim manj znaki ustvariti čim več pomena.” Vevar se je soočil tudi s posebno obarvanostjo tega jezika, ki uporablja naravni ljudski jezik, za katerega je našel “pendant v imaginarni severnoslovenski, z germanizmi posejani izreki, saj gre za besedilo iz alpskega proletarsko-kmečkega okolja.”

Pisano na kožo igralcu

Avtorica Lisa Wentz, rojena leta 1995, je leta 2017 končala igralsko akademijo na Dunaju, leta 2022 pa še študij dramskega pisanja na Univerzi za umetnost v Berlinu. Nase je opozorila s svojo dramo Pepelni oblaki (Aschewolken), pravi preboj pa pomeni drama Žile (Adern), za katero je leta 2021 prejela Retzhoferjevo nagrado za dramatiko, po krstni uprizoritvi v Akademietheatru na Dunaju pa tudi Nestroyevo nagrado.

O sami izbiri tega nagrajenega teksta je Pison napisal: “Preden sem prišel do teksta, sem veliko dobrega slišal o njenih dramah, saj so pisane igralcu na kožo. Takoj ko sem prebral njen tekst in še druge, novejše, mi je bilo jasno, da gre za velik talent. Dober gledališki tekst prepoznaš predvsem po tem, kako uporablja besede, ne da bi z njimi ilustriral zgodbe. Besede so del dogajanja. Predstavljaš si življenje okrog teh replik. Tak način pisanja je danes redkost. Tako preciznega in premišljenega verjetno najdemo le v anglosaškem svetu.” •