Jolka Milič: Brez polemik bi bil svet samozadosten (+video)
Ob dnevih slovenske knjige je bila v Osrednjo knjižnico Srečka Vilharja povabljena prevajalka Jolka Milič, ki si je za svoje delo kulturne spletične, kot pravi o sebi sama, priborila veliko nagrad.
KOPER >Med njimi tudi zelo ugledno odličje, ki ga podeljuje italijanski predsednik, in pa slovensko Lavrino nagrado - v Ljubljani ju je prejela, nenavadno naključje, istega dne v decembru 2005.
Jolko Milič je zgolj navidezno zlahka ujeti v nekaj karakteristik. Kajti enako pomembno, kot je bilo njeno prevajalstvo pesnikov iz italijanščine, francoščine in španščine v slovenščino ter iz slovenščine v italijanščino, so njeni strupeno pronicljivi in duhoviti, polemični zapisi razgibavali čas v sedemdesetih, osemdesetih, devetdesetih letih in ga občasno razgibavajo še danes. In bi si njena kritika nedvomno zaslužila literarnozgodovinsko ovrednotenje. Sama je prepričana, da je čas brez polemike strahotno inerten in dolgočasen. In samozadosten.
Njeno prevajalsko delo bo ostalo za vedno, naj prevaja velike ali minorne pesnike, kot se nekateri izražajo. “Hočete reči, da nisem izbirčna,” je na vprašanja enega izmed obeh moderatorjev torkovega literarnega večera Marcella Potocca (z njo se je pogovarjal še Milan Gregorič), češ da prevaja velike in male pesnike, bliskovito odgovorila 85-letna Sežančanka, ki ji ne manjka ne vedrine, ne duhovitosti, ne pronicljivega duha. Le sluh ji nekoliko peša, zato je v svojem znamenitem prostodušnem slogu občinstvo opozorila: če se mu bo kdaj zazdelo, da na vprašanje odgovarja neumno, to nikakor ni znamenje demence, pač pa tega, da vprašanja ni v celoti slišala.
Povedala je, da je poklicno zaznamovana. Ko bere pesem, najsi bo od kogar koli - tako imenovanega velikega ali malega pesnika -, jo samodejno skuša ujeti v prevod. Pri čemer samo razmišlja, kako bo zvenela v tujem jeziku in kako jo bo slišal drug narod.
Zamerijo ji tudi, da je preveč natančna, verodostojna prevajalka. Sama pravi, da mora prevajati tako, kot je pesnik zapisal, in je prepričana, da je pesem, ki jo prevede iz slovenščine, italijanskemu bralcu melodična.
Kako barvita osebnost je Jolka Milič, je živahno, duhovito in suvereno v svoji mladostni, a edinstveni predstavitvi pesnico, prevajalko in polemičarko predstavila študentka MajaSmotlak. Izbrano, s simpatijami, jedrnato, z bistvom njenega delovanja.
Jezičnica, neutrudna delavka, ki so ji mnogi zamerili, da ima jezik dolg čez ocean, a so ji vsa velika pisateljska imena vseeno skrbno odgovarjala na strupeno duhovita polemična pisma v slovenskih časopisih. Njena bibliografija je namreč neskončno dolga. Maja Smotlak je bila ob Kraševki, ki pri svojih letih po pronicljivem duhu skoraj nima konkurence v slovenskem kulturniškem prostoru, na tem večeru nekakšno sveže in enkratno odkritje mlade in inventivne bodoče intelektualke, da je bilo najbrž toplo pri srcu vsem obiskovalcem, kako enkratno lepo sta se srečali mlada in starejša generacija.
Hkrati so v avli knjižnice odprli fotografsko razstavo iz življenja Jolke Milič, njeno povezanost s Krasom in Krasa z njo pa je predstavila ravnateljica sežanske knjižnice Nadja Mislej Božič.
MAJDA SUŠA
