Jovanotti v Trstu-Ples z minuto tišine
“To je življenje, o katerem sem sanjal kot otrok!” je v petek zvečer Jovanotti zatrjeval v uvodni Megamix in divje poplesoval po tržaškem odru. In lahko mu je bilo verjeti.
TRST> Tudi med nekajminutnim govorom, minuto tišine in pesmijo Ora, pospremljeno z dvigom tisočerih rumenih papirnatih zvezd v rokah obiskovalcev. Tako so se namreč na koncertu poklonili spominu na 19-letnega Francesca Pinno, ki ga je 12. decembra odrska konstrukcija, podobna petkovi, med delom pokopala pod seboj.
A kdor je pričakoval, da bo koncert koncentrat sentimentalnosti in patetike, se je pošteno vštel. Že uvodna Megamix, ki je tudi prva na plošči Ora, po kateri nosi skoraj leto trajajoča uspešna turneja ime, je napovedovala divjo plesno zabavo. Jovanotti je prvi del koncerta odpel ob norem plesu, ki ni naključno spominjal na izganjanje vsega slabega. Celoto so podpirali elektronski ritmi, ki kraljujejo tudi na plošči. Občinstvo jih je slišalo in odplesalo mnogo od Spingo il tempo al massimo, ki se je prelila v za spoznanje umirjenejšo La porta e'aperta, do brzeče Amami. Meditativna L'elemento umano je zaživela na platnu z impresivnim videom, spustom iz vesolja na zemljo, vse do zleknjenega Jovanottija, kjer se je skozi pore spuščanje nadaljevalo v njegovo telo, v celice, kromosome ... Za vrnitev k plesnim ritmom je poskrbela La notte dei desideri, kjer so Jovanottijeve besede: “Vidim množico pisanih ljudi, ki se zbira okrog osnovnega ritma, gredo čez opustošeno pokrajino, da bi našli nekaj boljšega,” zaživele v projekciji prizorov zasedbe Wall streeta, arabske pomladi in drugih slik današnje resničnosti.
A Jovanotti ima več glasbenih obrazov: svojega rokerskega je pokazal v Mezzogiorno, z uspešnega albuma Safari (2008), ki ji je sledil prvi akustični del, preplet treh balad Le tasche piene di sassi, Come musica in Ate. Z njimi je potešil tudi preštevilne ljubitelje in ljubiteljice njegovega trubadurskega izraza.
In prišel je tudi trenutek, ki so ga vsi pričakovali. “Včasih turneje ustavijo, ker je pevec ostal brez glasu ali ker je bilo malo prodanih vstopnic, veliko je vzrokov. Koncertiram že 25 let in vse te vzroke sem vračunal, a nekako se mi ni bilo treba nikoli ustaviti. Edini vzrok, na katerega nisem bil pripravljen, na katerega ni bil pripravljen nihče od nas, je bil tisti, zaradi katerega se je ta spektakel, ta zabava ustavila 12. decembra,” je dejal in prosil za minuto tišine za Francesca Pinno. Tudi njegova družina je prisostvovala koncertu, katerega izkupiček je pevec daroval dobrodelni organizaciji Calocanto, pri kateri je deloval Pinna. “Mi smo tisti, ki ostajamo in imamo dolžnosti. Vsi imamo dolžnost se potruditi, da se tovrstne nesreče pri delu ne bi več dogajale. V Italiji jih je še zmeraj preveč. Radi bi vedeli, razumeli, kaj se je zgodilo. Moja dolžnost pa je, da nadaljujem, da še bolj verjamem v glasbo, da potujem in prirejam še več takih zabav, da bi bil še več z vami. Ker imam glasbo, ki mi pomaga verjeti. Ta pomaga razumeti, da je to naš čas. Kajti življenje je največja stvar, ampak tudi najkrhkejša”.
Na krhkost življenja je spomnil tudi po daljšem ekstatičnem elektronskem delu (Tutto l'amore che ho, Io Danzo, Tanto, Positivo, Battiti di farfalla), ki je pričakovano najbolj eksplodiral v L'ombelico del mondo. Z akustično izvedbo Caro amico ti scrivo so se glasbeniki poklonili pred dnevi umrlemu Luciu Dalli. “Hvala za ustvarjalnost,” je dejal med skandiranjem občinstva “Lucio, Lucio!” in pomahal proti nebu: Ciao, Lucio!
Po predahu se je zabava nadaljevala in se po dobrih dveh urah sklenila z La bella vita, v afriških ritmih. Ker je pač v življenje treba brezpogojno verjeti, četudi ni tisto, “o katerem sem sanjal kot otrok”.
MAJA PERTIČ GOMBAČ
