Jože Pogačnik je v slovenski film prinesel kritičnost

LJUBLJANA > Kot je Pevec povedal, se mu ob smrtih, kot je Pogačnikova, vedno znova zastavlja neko neodgovorjeno vprašanje, ki je zanj in morda tudi za druge slovenske avtorje nekoliko boleče. Namreč zakaj ti avtorji, ki imajo zanimiv ustvarjalni opus, nimajo svojega zrelega poznega opusa. Zakaj nimajo filmov, ki jih režiserji posnamejo v svojih poznih letih.

Jože Pogačnik se je rodil leta 1932 v Mariboru. Najprej se je ukvarjal s filmsko kritiko, pozneje se je uveljavil predvsem kot avtor izrazito kritičnih in angažiranih dokumentarnih del. Režiral je blizu sto dokumentarcev in televizijskih filmov, med njimi Primer strogo zaupno, Na stranskem tiru, Jutrišnje Delo, Snaga je pol zdravja, Ko sem majhen bil in Cukrarna. Prvi celovečerec, Grajski biki po scenariju Primoža Kozaka, je posnel leta 1967. V celovečercu Kavarna Astoria iz leta 1989 pa je podal ključni moment svojega rodnega Maribora. Za svoje filme je v več kot 30-letni karieri prejel pomembna priznanja doma in v tujini, med drugim Prešernovo nagrado leta 1966 za kratka filma Naročeni ženin in Derby, srebrnega medveda v Berlinu za kratki film Tri etude iz leta 1971 ter beneškega srebrnega leva leta 1973 za film Sledim soncu.

Avstrijski filmski režiser Michael Haneke je denimo lahko pri sedemdesetih posnel film Ljubezen, mi pa nimamo takšnih filmov Pogačnika, Boštjana Hladnika, Rajka Ranfla in še nekaterih. Po Pevčevih besedah je razlog verjetno v težkih ustvarjalnih pogojih, ki so se v Sloveniji po osamosvojitvi precej spremenili.

Imamo prvence, pa filme mladih obetavnih avtorjev, ki se pozneje bodisi utrudijo, bodisi enostavno v teh pogojih ne uspejo delati do konca življenja. In to je verjetno nekaj specifično slovenskega, dodaja Pevec.

Njemu samemu bo Pogačnik vedno vzor, v prvi vrsti ko se loteva dokumentarnega filma. Pogačnik je namreč v slovenski dokumentarni film prinesel neko radikalnost, ki so jo pozneje, kot pravi Pevec, morda celo nekoliko pozabili, a se vendarle vrača. To je avtorska radikalnost, ki je nepopustljiva in ki je bila v Pogačnikovem primeru nepopustljiva tudi v časih, ko so imeli slovenski filmi zelo budne politično osveščene gledalce, pa tudi cenzorska očesa.

Pogačnika so, kot je dejal režiser Miha Hočevar, vsi poznali in vsi zelo cenili, še posebej zaradi njegovih dokumentarnih filmov. Vselej pa je bil zelo aktiven na področju filma nasploh. Soustanovil je Društvo slovenskih režiserjev in bil njegov častni član. Lani so mu stanovski kolegi kot prvemu prejemniku podelili nagrado Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije.

STA