Judovski vojaki ob Soči

LJUBLJANA - Na predavanju novogoriškega zgodovinarja mag. Renata Podbersiča o judovskih vojakih na soški fronti je zmanjkalo stolov. Muzej novejše zgodovine Slovenije sicer pripravlja redna predavanja o soški fronti, a tokrat je zanimanje prijetno presenetilo tudi organizatorje.

Ne vemo natančno, koliko judovskih vojakov se je borilo na soški fronti, je opozoril magister zgodovinskih znanosti Podbersič. Nanizal je nekaj najzanimivejših življenjskih zgodb judovskih vojakov, ki so se borili ob Soči. Nekaj odlikovanih avtro-ogrskih veteranov je namreč končalo svojo življenjsko pot v nacističnih koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno. Drugi so imeli več sreče, tudi zaradi odlikovanj, ki so si jih zaslužili ob Soči.

Poveljnik, ki je branil Markov hrib nad Šempetrom, stotnik Gustav von Sonnewend (1885-1960), je za to dobil viteški križec reda Marije Terezije. Prav to odlikovanje ga je na Dunaju med drugo svetovno vojno zaščitilo pred koncentracijskim taboriščem. Vojno je tako preživel “samo” v hišnem priporu.

Jude, ki so živeli v Primorju (številčna skupnost v Trstu, v Gorici pa danes nanje spominja dobro ohranjen nekdanji geto), najdemo na obeh bojnih straneh. Nekaj goriških judovskih vojaških obveznikov je vstopilo med italijanske prostovoljce, drugi so se borili na avstro-ogrski strani, ocenjuje Podbersič. Judovsko pokopališče v Rožni Dolini, ki ima še vedno štiri ohranjene vojaške nagrobnike, se je leta 1917 znašlo med obema frontnima linijama. Vojaki so na obeh straneh imeli spoštovanje do judovske svete njive, zato se je pokopališče ohranilo skoraj brez poškodb, je opisal Podbersič.

TINO MAMIĆ