Junakom Soče je treba postaviti spomenik, HE Kobarid bi bilo uničenje, ne razvoj

“Tem junakom je treba postaviti spomenik, začeli smo s filmom,” pravi pobudnik, scenarist in sorežiser, biolog in borec za ohranjanje divjih rek Rok Rozman. “Pred vami je zgodba o enem največjih uspehov slovenskega naravovarstva, ki je skoraj zatonil v pozabo. Neverjetno je, kaj je tem fantom uspelo. Njihova borba je unikum v alpskem prostoru, nikjer drugje niso preprečili jezov. To nam je v velik ponos.”

V fokusu so štirje najbolj zaslužni, takrat mladeniči Zdravko Likar, Mladen Berginc, Žarko Mlekuž in Zoran Rutar. V upor so se vključili tudi strokovnjaki in akademiki, najzaslužnejša sta bila danes že pokojna inženir elektrotehnike France Avčin in naravovarstveni strokovnjak Stane Peterlin. Ko je postalo najbolj kritično, se je dvignila vsa dolina. Razpravo o HE Kobarid je prekinil takratni predsednik predsedstva SR Slovenija Sergej Kraigher.

V nekem zgodovinskem trenutku so naredili, kar je bilo prav

“To ne bi bil razvoj, to bi bilo uničenje. Ne čutim se junaka, delal sem s srcem in malo tudi z glavo, z mislijo, da je Soča naša reka, naše življenje. Kljub pritiskom oblasti nobeden od nas takrat ni imel niti malo pomislekov,” je po premieri, ko so na oder povabili vse ustvarjalce in protagoniste, povedal Berginc, ki je vse življenje vpet v naravovarstvo.

Z desne pobudnik in režiser in scenarist Rok Rozman, junaki Žarko Mlekuž, Zoran Rutar, Mladen Berginc in Zdravko Likar ter režiser Rožle Bregar.

Foto: Neva Blazetič

Kot pravi Likar, je izjemno pomembno vlogo odigral takratni Klub Tolminskih študentov (KTŠ), ki so ga vodili. “Smo bili revolucionarji, 'razgrajači', dobivali smo se v gostilni pod Lipco, kjer so se porajale številne ideje, med njimi tudi dobre, kot je “NE HE Kobarid”. Ko je bilo treba, smo izpeljali tudi diverzantske akcije, kot je nočno pisanje “NE HE” po cesti vse od Tolmina do Kobarida.”

Mlekuž pove, da je bilo prav neverjetno, da so se trije prijatelji iz kluba, on, Likar in Berginc, po študiju zaposlili kot načelniki posameznik oddelkov v takratni posoški Občini Tolmin. Tam so, pravzaprav s pozicije lokalne oblasti, borbo proti HE Kobarid nadaljevali in se morali tudi zagovarjati. “Moramo se zavedati, da je Soča del nas, da je lepota. In to lepoto moramo ohraniti, jo na pameten način deliti z obiskovalci. Pred nami so veliki izzivi.”

Rutar se je vprašal, kaj bi rekel Simon Gregorčič, če bi gledal ta dokumentarec: “Krasna si hči planin, zgradili ti bomo jezove in ti nam ne boš več žuboreče tekla. Dragi ustvarjalci filma, vi ste junaki, brez vas tudi nas ne bi bilo.” Film osvetljuje tudi drugo plat medalje. Takratni nasprotnik Dušan Jug je predstavil zapletene energetske in razvojne tegobe Posočja, ki je bilo vezano na tri električne žice iz Ajdovščine. Veliko je bilo obljub, kaj vse bo elektrarna prinesla. Daniel Rojšek opozarja, da Soča še naprej potrebuje junake. “Vedno se zadaj kaj kuha, kar sploh ne vemo, in ko je že nakuhano, pride v javnost. Se pa ne bojim za Sočo, pokazalo se je, da ljudstvo lahko zmaga.”

Jezovi so rasli kot gobe po dežju

Raziskovanje za dokumentarni film, ki je nastal s podporo donatorjev in tudi Slovenskega filmskega centra, je trajalo več kot tri leta. Rozman in sorežiser Rožle Bregar sta pregledovala arhive, pri nizanju sosledja dogodkov jima je pomagal tudi dr. Blaž Komac z Znanstveno-raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

“Začelo se je v 30-tih letih, ko je bila dolina Soče pod Italijo. Takrat so začrtali verigo HE, ki bi Sočo popolnoma uničile. Ko so spustili zapornice prve HE, se je gladina reke pri Mostu na Soči dvignila za več kot 20 metrov. Od takrat je eden od najbolj impresivnih delov Soče s soteskami in brzicami samo še spomin,” pripoveduje Rozman.

Ustvarjalci in junaki Soče so v času nastajanja filma postali pravi prijatelji.

Foto: Neva Blazetič

Med 1930 in 1970 so iz alpskih rek vsepovsod iztisnili, kar se je dalo. Nove jezove so gradili tako hitro, da je inženiring komaj dohajal. Delavci so se selili z enega na drugo gradbišče. V 40 letih so v Alpah v več državah zgradili več kot 4000 novih jezov. Ena za drugo so izginjale vasi in cele doline. Dolina zgornje Soče je predvsem zaradi svoje odročnosti ostajala večinoma divja. Zgradili so nekaj malih HE, toda samo na pritokih Soče. Jugoslovanska oblast je povzela italijanske načrte o HE Trnovo, Kobarid, Kamno, Avče z zajezitvijo pri Trebuši, Solkanu in še več je bilo idej.

Film je nastajal dobre tri leta

Snemanje je potekalo skoraj 200 dni, za montažo sta Rozman in Bregar potrebovala 74 dni. Skupno sta posnela 240 ur materiala in 13 ur intervjujev. Morala sta se omejiti, med drugim sta opustila zgodbo o tem, kako so leta 2011 obudili načrte za HE Učja, ki se ji je javnost tudi uprla.

Kot pravi Bregar, sta želela, da je film podprt z živalskim svetom v Soči in ob njej in tem, kaj vse bi izgubili, če bi Sočo zajezili. Gašper Loborec in Tom Lemajič sta prispevala avtentičen ton, umetne inteligence v tem projektu ni. Atraktivne so animacije Daliborja Kazija. Filmsko glasbo je skomponirala Bakalina Velika. •