Kafka v hipnotičnem stroju

NOVA GORICA >Žirijo Pixxelpointa, ki se je letos prvič formirala, so sestavljali Vuk Ćosić, umetnik novih medijev in pionir net.arta, kustos Charles Esche in direktor muzeja v Eindhovenu, kritičarka Ida Hiršenfelder, Tevž Logar iz ljubljanske galerije Škuc in dunajski kurator Franz Thalmair.

Nagrajenka Sanela Jahić (1980), rojena v Kranju, je diplomantka Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, podiplomski študij pa je nadaljevala in magistrirala na Bauhaus Univerzi v Weimarju. Je dobitnica študentske Prešernove nagrade, mednarodne nagrade na 7. Bienalu slovenske grafike v Novem mestu in tretje nagrade Art of Engineering v Berlinu.

Jahićeva v svoji umetniški produkciji največ pozornosti posveča zahtevnim območjem konstruiranja zapletenih umetniških strojev in naprav, ki pa jih postavlja v kontekst sociološkega in likovnega raziskovanja. Na novogoriškem Pixxelpointu se predstavlja z instalacijo Pendulum, 2008, nekakšno ideološko napravo. Ko gledalec pritisne na gumb, se plošča z led diodami začne vrteti in ko doseže primerno hitrost, pred gledalcem začne lebdeti hipnotična podoba, skoraj holografski privid v obliki svetlobnega polja. Ko se nihalo ustavi, prikazen izgine, iluzija preneha.

> Čemu je namenjen ta stroj?

“To je stroj, ki je vezan na Kafkovo zgodbo V kazenski koloniji, njegov namen je torej, da zakone piše na človeško telo. Gre seveda za vprašanje naše identitete, ki je vedno konstrukt. S tem mislim na zelo kompleksna pravila ravnanja, ki jih imamo v sebi zapisana, a se porušijo vselej, ko vdre neko travmatično ali podzavestno gradivo. Za samo formo sem se odločila, ker napeljuje na umetnostno zgodovino, na Duchampov rotorelief, le da v primeru mojega stroja ne gre za abstrakten vzorec, pač pa za fotografsko, realistično podobo.”

> Napeljuje pa tudi na konstruktivizem...

“Da, tudi na konstruktivizem in kinetično umetnost iz začetka in sredine 20. stoletja. Tu je združeno vse, kar sem preštudirala, zlasti ko sem razvijala tezo o socialnem subjektu v kinetičnem objektu.”

> Kako pravzaprav deluje ta naprava?

“Led diode, rdeče, zelene in modre, so programirane po načelu 'persistence vida'. Ko se na plošči te diode vrtijo, puščajo svetlobne sledi v zraku. Hitrost mora biti zadostna, da se pred gledalcem pokaže lebdeča, hipnotična podoba. V sami plošči je koordinatni sistem, ki preračunava hitrost plošče v rotaciji. Na ta način točno ve, na kateri točki izpisati kateri piksel. Podoba je prenesena preko računalniškega vmesnika in je shranjena na tej plošči. Tehnično gledano bi lahko vstavila krajši video, a sem ostala raje pri podobi.”

> Izražate se povsem tehnično, čeprav je vaše univerzitetno ozadje umetnostno. Kako se znajdete v svetu tehnike?”Moj prvi stroj je bil zelo enostaven, sestavljen je bil iz pleksi stekla, neonske svetlobe, verižnega prenosa in motorčka avtomobilskih brisalcev. Potem sem začela stvari postopoma razvijati. Sama seveda nisem tehnično izobražena, zato si vedno zgradim kolektiv ali k sodelovanju pritegnem neko podjetje v razvoju, s katerim potem delamo skupaj.”

> Kam so v tem trenutku usmerjene vaše ustvarjalne moči?

“Še naprej razvijam kinetično umetnost, ukvarjam se s svetlobo, z odnosom do gledalca, sprašujem se, kako vpeljati socialno problematiko v nove medije. To je velikokrat problematično vprašanje, kajti ko se umetnik ukvarja z novimi mediji, je že takoj v ospredju tehnologija in vprašanje, ki se tukaj poraja je, kako ji ob bok postaviti vsebino. Trenutno začenjam razvijati večji projekt s hologrami, zanima me, kako to tehniko peljati naprej in ustvariti nek imaginarij.”

>Kako torej ob bok tehniki postaviti vsebino?

“Pri mojih strojih vsebina zadeva postmoderni subjekt, totalni eksistencializem in je zato bolj mračna. V konkretnem primeru Penduluma sem križala dve zgodbi, torej Kafko in kratko zgodbo The Pit and the Pendulum Edgarja Allana Poeja. Rada prepletam metafizične, filozofske elemente, veliko izhajam iz teorije, malo manj iz tega, kar je realno možno doseči, a le na tak način ohranjam upanje in entuziazem, kar je potrebno, saj projekt nastaja dolgo časa, leto ali dve.”

> Ste zadovoljni z nagrado?

“Zelo zadovoljna. Sijajno je že to, da sem v tem sproščenem, spodbudnem vzdušju v Mestni galeriji. Velik uspeh je tudi to, da sem na skupinski razstavi, na kateri so tudi tako velika imena kot Santiago Sierra. Nagrada me je zato še toliko bolj presenetila in seveda razveselila.”

KLAVDIJA FIGELJ