Kaj delajo umetniki na njivi?

KOPER > BridA, v kateri od leta 1996, še iz časa študija na beneški akademiji lepih umetnosti, delujejo Tom Kerševan, Jurij Pavlica in Sendi Mango, v svojem ateljeju v Šempasu občasno pripravlja poletne rezidence za izbrane umetnike. Lani so povabili Oppyja de Bernarda, predstavnika srednje generacije švicarskih umetnikov, devetintridestletnega ustvarjalca italijanskega rodu, ki s svojimi umetniškimi intervencijami posreduje predvsem družbenoangažirana sporočila.

Primorski umetniški trio se je doslej posvečal predvsem vsebinam, ki se dotikajo problematike avtorstva in avtonomije umetniškega dela oziroma umetnika v sodobni družbi. Pri tem pogosto iz polja umetnosti stopajo v območje znanosti in tehnologije. Na javnih nastopih velikokrat v vlogo aktivnega udeleženca postavijo občinstvo, ki s svojim delovanjem vpliva na končno strukturo umetniškega dela.

Dragi Cesare je Brido odpeljal na teren Oppyja de Bernarda - tematika skupnega projekta, ki bo v Meduzi na ogled še nekaj dni, je namreč sociološko naravnana. Iz dialoga med gostom in gostitelji je namreč vzniknil work in progress (delo v nastajanju), v katerem se osebne izpovedi sodelujočih prepletejo s polpreteklo zgodovino primorskega kraja, povezano z migracijami, problemi iskanja identitete ... Protagonisti projekta Dragi Cesare so umetniki sami, ki se postavljajo v vlogo sezonskih delavcev.

Osemnajst dni, ki so jih preživeli skupaj, BridA in de Bernard pred gledalca postavljajo v nekakšnem vizualnem dnevniku, naslovljenim na skupnega spletnega prijatelja. Fotografijam in videu so dodali kratke besedne opise najpomembnejših dogodkov tistega dne, postavitev pa spremlja Luna Rossa, pesem italijanskih izseljencev.

Kot v zloženki ob razstavi piše kustosinja Majda Božeglav Japelj, vprašanje, ki vseskozi grize gledalca, namreč - kdo je sploh ta Cesare, niti ni tako pomembno. “Pomembna je potreba avtorjev po neprekinjeni komunikaciji in soočanju na odprti virtualni tribuni, socialnem omrežju, facebooku, nekje med resničnim in virtualnim življenjem, ki postaja pomemben sestavni del sodobnih umetniških situacij. Projekt Dragi Cesare beleži resnične prostore z insceniranimi prizori kmečkega vsakdanjika, v katerih vsebina pod pretvezo dokumentarnega posnetka niha med resničnostjo in namišljenim zato, da resno interpretacijo socialne motivike zamenjata humor in avtoironija.” MI