Kaj nam lahko film pove o arhitekturi in času
V koprskem Kulturno izobraževalnem društvu Pina so filmu posebej naklonjeni. Cikloma Filmski večeri in Družbeno-kritični filmski večeri se je letos pridružil še niz Arhitekturnega filma. Drevi bodo v vhodni avli Univerze na Primorskem zavrteli slovito Hitchcockovo Dvoriščno okno.
KOPER> Z arhitekturo povezani filmi imajo svoj prostor vsako tretjo sredo v mesecu in po napovedih organizatorjev bo tako vse do aprila. Začeli so z nemo grozljivko Kabinet doktorja Caligarija (The Cabinet of Dr. Caligari), ki jo je Robert Wiene posnel leta 1920, danes zvečer ob 20. uri pa bodo nadaljevali s Hitchcockovo mojstrovino Dvoriščno okno (Rear Window, 1954).
Kot pravi arhitektka Martina Tomšič, pobudnica filmskega cikla, želijo s filmskim nizom ponuditi razmislek o vlogi arhitekture pri drugačnem dojemanju 'resnice' in prostora, v katerem živimo: “Arhitektura namreč ni le forma in sredstvo za razmnoževanje kapitala, temveč jo lahko razumemo tudi v scenografskem smislu generiranja prihodnjih situacij, atmosfer in s tem občutij ljudi, ki jo naseljujejo,” poudarja Tomšičeva in dodaja, da prek filmske umetnosti lahko spremljamo preobrazbo prostora in spreminjanje vrednost skozi čas. “Tako na primer Kabinet doktorja Caligarija in Dvoriščno okno druži prikaz občutka utesnjenosti. Režiserja ga dosegata s pomočjo prostora in njegove nasičenosti s simboli avtoritativnosti oziroma tiranskosti,”pojasnjuje Martina Tomšič.
Kabinet doktorja Caligarija velja za prvi film, ki so ga skoraj v celoti posneli v studiu. Weinejev celovečerec je tako močno vplival tudi na kasnejše, dobesedno rutinsko postavljanje filmskih studijskih mest.
Wienov film je nastal v času hude recesije in hiperinflacije, ki je zajela Nemčijo po prvi svetovni vojni. Analogija z današnjim časom je torej na dlani, ob tem pa seveda ne moremo prezreti dejstva, da se človekova bivanjska stiska zrcali tudi v umetnosti. “Da bi čim bolj nazorno orisali prikaz notranjega stanja posameznika, so umetniki v dvajsetih letih minulega stoletja objektivno resničnost najpogosteje popačili in jo izpovedali tudi s pomočjo številnih simbolov. Učinek podobe in s tem povezano ustvarjanje atmosfer, ki bi čim bolj vplivale na emotivnost gledalca, sta postala ključna poudarka tudi v tedanji filmski umetnosti,” pojasni Tomšičeva in navede nekaj primerov. “Kulise so pogosto oblikovane tako, da se zdi, kot da se bo mesto vsak čas zrušilo na ljudi, hiše so koničaste in nagnjene, stopnice vijugaste, asimetrične okenske odprtine namigujejo na izkrivljen pogled na realnost, stoli so pretirano visoki, da bi poudarili premoč uradnikov nad “navadnim” človekom. Na gledalca so režiserji skušali vplivati s pomočjo svetlobe in posebnih perspektiv kamere; s pomočjo somraka in poudarjanjem senc so ustvarili nejasen, strašljiv, utesnjen prostor in dosegli, da mesta in zgradbe ne dajejo občutka varnosti, temveč so bolj podobna skrivališčem tatov in morilcev. Nihče nima moči, da bi obvladal kaotičen, kontradiktoren svet, ki ga obdaja; tudi glavni junak ostaja nemočen.” Ob tem se Tomšičeva pomenljivo sprašuje: “Če so hiše v Caligariju načrtno deformirane in nagnjene ter takšnih oblik, ki izražajo nestabilnost, da bi na ta način čim bolj prišlo do izraza notranje neravnovesje tedanjega človeka, potem se moramo vprašati, kaj se dogaja z duhom sodobne družbe, ki prav takšno arhitekturo sprejema kot vrhunec sodobne tehnologije in kulture.”
Marca in aprila bosta na sporedu dokumentarca, s katerimi želijo organizatorji opozoriti na razliko v dokumentiranju mesta. Za primerjavo ponujajo Berlin: Symphony of a Metropolis (Berlin: Simfonija prestolnice) in Urbanised (Urbaniziran) avtorja Garyja Hustwita. “Berlin: Symphony of a Metropolis, je nastal leta 1927 in sodi v sklop tako imenovanih uličnih filmov, ki so zavrnili monumentalnost ekspresionizma in komornega filma ter izpostavili temo socialnega realizma. Podobe mesta v tem dokumentarcu izzvenijo kot simfonija o prostoru mesta od jutra do večera. Povsem drugačen pa je Hustwitov film, ki gledalcu predoči strategije načrtovanja svetovnih mest, v katerih naj bi do leta 2050 živelo kar 75 odstotkov vsega človeštva,” pogled v program pomladnih mesecev razkriva Tomšičeva.MI
