Kako bodo potovali nomadi
“Veste, lahko rečemo, da je tudi naš obstoj neke vrste izgnanstvo. Iz imaginarnega in veliko lepšega in bolj prijaznega sveta smo se prisiljeni vračati v svet, kjer se moramo nenehno z nečim spopadati.”
Tako je letošnji vileniški lavreat, ko je bil prvič gost na festivalu, razmišljal o razsežnostih življenja v drugem kulturnem prostoru. O svojem nomadstvu, ki obmiruje le v jeziku. V notranjemu, ustvarjalnemu krogu umetnika popotnika.
Evropska politika se je v zadnjih desetletjih vrnila k jeziku. Takorekoč po obrnjeni poti. Če je bilo dvajseto stoletje, za Slovence v zelo bližnjem in zelo bolečem doživetju, zaznamovano z nasilnim poenotenjem jezika kot sredstvom za ideološko in gospodarsko hegemonijo, je v ideji združene Evrope 21. stoletja afektirana multijezikovnost ena središčnih kategorij. Tudi majhnim narodom velike družine, ki si v boju z vzhajajočimi ekonomskimi konkurenti obupano želi monetarne in fiskalne enotnosti, horde prevajalcev ohranjajo jezikovno in s tem kulturno dostojanstvo. Ali je to okrepitev pomena jezika ali bolj njegova popolna devalvacija, je filozofsko vprašanje.
Optimisti bodo rekli, da je z dvema vojnama ranjena Evropa vendarle zmogla civilizacijski korak naprej.
Pesimisti bodo zatrdili, da so vladajoči le odkrili nesmiselnost in nemoč jezikovne indoktrinacije ter multikulturnost dajejo le kot ničvredno tolažilno nagrado. Ciniki pa, da facebook psevdoangleščina veliko bolje opravi delo kot vsakršno drugo jezikovno nasilje.
Ker imajo vsi po malem prav, je prihodnost evropskih literarnih križišč, točk umetniške mreže, ki presegajo meje, a prav zaradi svoje ustavljenosti v jeziku vendarle hkrati ostajajo tudi znotraj njih, lakmusov papir za prihodnost celine. Če se bodo v njenih jezikih pisale le prošnje in sodbe, če bodo besede izgubile toplino in gibkost, izvirnost in moč ter s tem stik z resničnim življenjem, bo tekma vsekakor izgubljena. In prihodnost klavrna.
Zadnjih nekaj let smo, če parafraziramo Albaharijevo ugotovitev, doživeli izgnanstvo iz sveta nenehne gospodarske rasti in skokovitega tehnološkega razvoja v čas razkrajanja ekonomskih temeljev, grozeče ekološke katastrofe in globalne krize ciljev. Od tega, kako se bomo spopadali s tem časom, je odvisno, kako pokončno bodo hodili nomadi, na katerih križiščih se bodo srečevali in v katerem jeziku bodo pisali. Ter predvsem, ali bodo sploh pisali.
VESNA HUMAR