Kako je biti pes v Sarajevu
Koperground je v ponedeljek udaril s šokantno zgodbo o usodi potepuških psov v Sarajevu, ki jo je na filmski trak spravil Damir Janeček. Mlad bosanski režiser je s pomočjo angelov vina občinstvo iskreno in neposredno nagovarjal pozno v noč, globoko v ušesa pa je šla tudi pesem mladih pevcev iz hrvaške Istre.
KOPER> Reden obiskovalec Kopergrounda ve, da tako imenovano moderiranje na avgustovskem “dogodkovnem sunku”, ki ga organizira Društvo prijateljev zmernega napredka Koper, nikdar ni le osladno mašilo ali zabavanje občinstva. Ravno nasprotno - domislice WC-direktorja Marka Breclja, ki jih vleče izpod svojega afriškega klobuka, včasih celo presežejo originalnost in lucidnost tega, kar ima na odru povedati “umetnost”.
A v ponedeljek sta se pred mikrofonom že takoj povsem znašla sproščena mladeniča iz hrvaške Istre, Noel Šuran in Branimir Šajina, ki si očitno raje, kot da bi visela na Facebooku, v posebnem slogu (petje enega od dvojice je spominjalo na oglašanje stare ženske) zapojeta kakšen napev svojih prednikov. Tradicionalno istrsko petje sta sicer prvič slišala šele na posnetkih, ki jih je ohranil magnetofonski trak, saj je bilo učenje iz roda v rod prekinjeno, fanta pa zdaj s skupnim petjem nadaljujeta družinsko tradicijo - v duetu sta pela že njuna deda, ki sta bila tudi iz iste vasi.
“Te pesmi ljudje pojejo zase, ne za druge, glavna sta duh in kompanija.” Domačini so peli dolge ure ali kar ves dan, zraven pa so igrali karte in pili vino. Vsaka vas v Istri ima svojo verzijo neke pesmi: “To se zgodi kot mineštra - nekaj od tu, nekaj od tam, na koncu nastane nekaj tretjega.” Teme so različne, verz ene izmed pesmi je bil po istrsko blizu trti: “Ki ne pije vina ne rakíje, ta ne vidi Boga ne Marije.”
Mladeniča se nista branila niti glasbil; poprijela sta za mehove, glasnejši v dvojici celo za “vegetarijanskega”, ki je narejen iz plastike - ljubitelji živali so ga pregovorili, naj ne igra na živalske organe.
Pevcema je šla odlično od rok tudi animacija občinstva, ki je skupaj z njima odpelo nekaj narodnih, po kratkem ogrevanju pa so družno stopili še pred mikrofone.
Za uvod v pasjo temo je Brecelj opisal stanje malih živali na svojem domu, spotoma pa je še ugotovil, da volkovi pri nas živijo na račun evropskih sredstev, saj dobijo kmetje denar iz Bruslja, če se ta zaščitena zver spravi nad njihove ovce. Janeček je bil bolj globok in je povedal, da je navdih za film dobil, ko se je “v Sarajevu počutil kot zapuščena žival.”
Dokumentarec Kinofil govori o življenju potepuških psov v Sarajevu - ti so na udaru “lovcev na pse” (to opravilo so nekoč izvajali konjederci, danes pa je tej dejavnosti namenjenega precej davkoplačevalskega denarja), poleg tega so žrtve mučenja, izživljanja, sekanja glav in celo posiljevanja. Sarajevske oblasti so preprečile, da bi zgradili že načrtovani azil, aktivistom, ki želijo izboljšati stanje potepuških psov, pa prebivalci celo grozijo s smrtjo. Pretresljiv film, ki osupne in na plan spravi idejo modrih mož, da se veličina neke skupnosti vidi v tem, kakšen je njen odnos do živali.
REKA ŠAV
