Kako je biti umetnica danes
Kako okolje sprejema umetnico, ki je obenem tudi mati? Kje je meja med zasebnim in ustvarjalnim življenjem? Kako naj kot umetnica preživim? To so vprašanja, ki si jih na razstavi Vsakdanjosti - v Pilonovi galeriji bo na ogled do 13. marca - zastavlja mlada primorska ustvarjalka Tea Curk Sorta.
AJDOVŠČINA > V zgodovini likovne umetnosti je bila ženska dolga stoletja le motiv oziroma model - vse do 19. stoletja upodabljana popolno in idealizirano -, ne pa avtorica. V tem smislu so novo razmerje do umetnostne zgodovine v 70. letih prejšnjega stoletja vzpostavile feministične avtorice, ki so v svojih delih začele poudarjati žensko identiteto ter zapostavljena ženska hišna opravila - teme, ki jih je modernizem zavračal. Feministične avtorice so tako utrdile položaj ženske - umetnice, ki lahko danes povsem svobodno izraža svojo lastno ženskost, emocije in intimno življenje.
Prav to je tudi rdeča nit ustvarjalnega preizpraševanja kiparke in magistrice grafike Tee Curk Sorta (1981). Grafično specialko je opravila pri profesorju Lojzetu Logarju, še prej pa pod mentorstvom Jožeta Baršija na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost diplomirala iz kiparstva.
Ločnica med javnim in zasebnim oziroma socialnim in intimnim prostorom, v katerega dovolimo vstopiti le najbližjim, je avtorico, doma iz Dupelj na Vipavskem, zanimala že v diplomskem delu Mobilni dom (2007). To tematiko raziskuje še naprej; tudi v ciklih keramičnih skulptur Ženske s krili - te so nastale v letih od 2010 do 2013 ter najnovejših, ki jih je naslovila Vsakdanjosti.
Kot pravi kustosinja razstave Nataša Kovšca, te skulpture z izrazito poudarjenimi rokami lahko opredelimo tudi kot avtoportrete, ki zelo jasno izražajo avtoričin notranji, intimni svet in občutja.
Kot kontrapunkt ustvarjalkini notranji krajini se pred gledalca v prostorski postavitvi razprejo žičnate skulpture (Plesalke, 2012 in Ženske, 2014-2015), neke vrste prostorske risbe. Posamezne figure imajo na prsih prekrižane roke, iz česar lahko sklepamo, da se zapirajo pred zunanjim svetom. “V nasprotju z glinenimi kipi, ki razkrivajo avtoričina psihična občutja, se zdi, da kažejo žične skulpture, oblikovane s hitrim zvijanjem in vozlanjem žice, njen odnos do širšega okolja ... Figure delujejo zamaknjeno, odtujeno, vendar njihova prostorska postavitev priča, da so hkrati medsebojno povezane,” ugotavlja kustosinja.
V Pilonovi galeriji Tea Curk Sorta predstavlja tudi svoje grafike, na katerih prav tako upodablja žensko (telo). Sama pravi, da vidi podobnost med kiparstvom in grafiko tudi v tehnoloških postopkih: izdelava skulptur iz žgane gline in sitotisk vključujeta napake, naključja in nepredvidljivosti - tako kot naše vsakdanje življenje.
In prav to, kar živi in doživlja, tako intimno kot tudi v družbi, najmočneje določa ustvarjanje Tee Curk Sorta. S svojimi deli odpira številna vprašanja, s katerimi se sooča večina sodobnih umetnic - vključno z najbolj temeljnim: kako - največkrat kot samozaposlena v kulturi - preživeti? In kako ustvarjati. Njena dela - iz žice in gline ustvarja, ker sta to najbolj poceni materiala - so neposredna, tudi duhovita in poetična, prek njih gledalcu sporoča svoja najgloblja osebna občutja.
MAKSIMILJANA IPAVEC
