Kako je živel Sinko Martinko

DOLNJI ZEMON> Če se za hip najprej ustavimo pr avtorjih, zapišimo, da so vsi trije prosvetni delavci. Marta Bratović je specialna pedagoginja, zaposlena na OŠ Antona Žnideršiča v Ilirski Bistrici, Romeo Volk uči likovni in tehnični pouk na bistriški devetletki Dragotina Ketteja, Marija Tončič Štrancar pa je upokojena slavistka iz Hrušica, nekdaj učiteljica na OŠ Podgrad.

Avtorica, bolje rečeno zapisovalka pravljice o Sinku Martinku Marta Bratović, z dekliškim priimkom Šircelj, je po rodu iz Dolnjega Zemona, od Žjefinih, kot se pravi pri hiši. Kot je povedala, pri njih doma v njenih otroških letih ni bilo tedaj že vseprisotnega TV sprejemnika. “Imeli smo radio in v glavnem poslušali dve večerni oddaji, Slovenska zemlja v pesmi in besedi ob torkih, četrtkov večer domačih pesmi in včasih še glasba po željah”

Je pa bil njihov ate Juože pravi pravljičar, ki je otrokom pripovedoval čudovite zgodbe iz pravljičnega sveta. A kaj, ko so iz otroških glav izpuhtele in Marta si ni zapomnila nobene dokler “nisem enkrat v devetdesetih letih prišla v drugi razred po enega od učencev in sem zagledala otroka, ki je imel na jeziku škarje. V tistem hipu sem potegnila iz podzavesti prauco, ki mi jo je pripovedoval ate, ko sem bila majhna. Do tistega trenutka, ko sem videla učenca s škarjami v ustih, se je nisem niti spomnila. Ne da bi ga opozorila, da se ne sme imeti škarij v ustih, sem se domislila in učiteljici predlagala, da bi otrokom povedala pravljico o Sinku Martinku in o škarjicah.”

Ko sta s kolegico videli odziv otrok in njihov smeh ob poslušanje zgodbe o Martinku, sta izkoristili celo uro za širše učne cilje, ki jih ponuja ta pravljica. In tako je šlo naprej in v prazničnem decembrskem času je Marta ob različnih priložnostih ponovila pripoved o Martinku. Na predstavitvi projekta Iz skrinje naših babic na Žnideršičevi devetletki je pravljico slišal Romeo Volk, učitelj in znani ter uveljavljeni raziskovalec ljudskega blaga na Bistriškem pa tudi širše.

Romeo, ki je zaljubljen v vse, kar je izvirno ljudsko, je začel kolegico Marto spodbujati, da bi to lepo zgodbo zapisala in jo iztrgala pozabi. Marta je potem pravljico pripovedovala ob drugih priložnostih s poudarki na njenem vzgojnem izročilu, kot je dejala vsakokrat malo drugače. In potem je moralo preteči še toliko let, da jih je dopolnila petdeset. “Pravzaprav me je spodbudilo pravljico zapisati ne le moje praznovanje okrogle obletnice, pač pa tudi spoznanje, ki sem ga doživela v enem od devetih razredov, kjer so se učenci po toliko letih spomnili, da sem jim pripovedovala pravljico o Sinku Martinku in tedaj sem končno spoznala, da ne sme v pozabo.”

Za svojih petdeset je namesto sklenila počastiti jubilej z izdajo knjige v samozaložbi. “Knjiga naj bo darilo zame in spomin na mojo mamo Štefanko in ateta Juožeta ter darilo z sorodnike in otroke, ki so tako zvesto poslušali mojo pripoved.” Potem je steklo sodelovanje z Romeom Volkom, ki je preizkušen oblikovalec in ilustrator, vendar pa se je, kot je dejal, prvič spoprijel z ilustracijo celotne knjige.

In rezultat je imenitna knjiga, pravljica o Sinku Martinku, ki prevzame vsakogar, ki jo prime v roke, naj si bo mlad ali star. Avtorica je pridobila nekaj sponzorske finančne pomoči. “Ko sem pri Romeu pregledala likovne osnutke, so mi šli srhi, saj je ustvaril enkratne podobe zgodbe.” Potem sta pritegnila k sodelovanju še Marijo Tončič Štrancar, ki si je nabrala izkušnje z zapisovanjem zgodb v narečju ob svoji knjigi ljudskih pripovedk Frk čez drn, frk čez trn.

Romeo je bil, kot pravi Marta, pri tem projektu tisti, ki je vlekel vse organizacijske niti, tudi s tiskarjem, grafiko Bor. “Najprej sem naredil majhno knjižico, kot nekakšen konstrukt za pravo zgodbo,” pove Romeo. V pogovoru je Marta razkrila, da ima iz svojih otroških let še kakšno zgodbo v glavi. Če jo bo Romeo tako vneto spodbujal, kot pri Martinku, bo mogoče prišla na svet še kakšna prelepa knjiga

TOMO ŠAJN

Tomo Šajn